Slika je simbolična. Je pa razvidno, da so se danes tudi Pavijani posodobili in ne uporabljajo več krede za risanje znakov, ko se lotijo COST BENEFIT ANALIZE.

Z veseljem Vam sporočam, da smo odkrili nove izkopanine, ki v veliki meri pojasnjujejo življenje v pradomovini, naši Veliki Starniji. Veste sestavljanje koščkov ni enostavno. Ker material trohni, se razgrajuje, puhti. Ti moraš pa vedeti vse, kako so nekoč živeli praljudje, kje so spali, kako so reševali svoje probleme itd. Na razpolago (za raziskovanje preteklosti) imaš pa samo nekaj ostankov iz prahu, ki je ostal od neke kosti. Ali kamna. Ni lahko. Pa veliko časa vzame.

Veste v Starniji (to potrjujejo najnovejša sondiranja zemlje) je bilo zelo pomembno vprašanje tudi: “kako lahko nekdo zapravlja čas za druge stvari, kot za pašo in/ali spanje”. To neobičajno ravnanje posameznika je bilo tudi preganjljivo. Zato se ne čudite, če vas kdo pobara, da zapravljate čas z neumnimi vprašanji ali z delom, ki ni običajno za populacijo, kjer prebivate? To je brez dvoma ostanek obnašanja, ki je povezan s skrivnostnim starnjanskim genom, ki prebiva v vašem sogovorniku.

Najnovejše najdbe, torej okruški kamenin, nam povedo, da je veliko vlogo v “boju za kuro” odigral tudi PAVIJAN. Potrpite malo, saj Vam kmalu povem, kaj je storil. Še prej pa moramo našega junaka nekoliko opisati.

Kot veste Pavijani živjijo relativno samostojno življenje. Včasih se skrijejo na drevo, včasih pa pohajkujejo po širnih travnikih ali stepah. Znajo tudi plavati. In to radi počno. So torej sposobni preživeti tudi v najhujših življenskih razmerah. So ponosni. Odločni. Veliko komunicirajo s svojim tropom in to izvajajo temeljito. Podobno temeljito čistijo tudi zajedalce, ki se radi zadržujejo v njihovih kožuhih. Da si boste lažje predstavljali komunikacijske sposobnosti našega junaka. Zakaj imajo rdečo zadnjico še ni odkrito, obljubim pa, da to sporočim takoj, ko arheologi odkrijejo tudi to zanimivost.

Kako je “uletel” PAVIJAN v zgodbo “boj za kuro”?

Bojim se, da Pavijan tudi sam tega takrat, ko se je znašel sredi velikega ognja, ni dobro zaznal. Torej takrat, ko se je odvijal “boj za kuro”. Pavijan, ki je dejansko odigral eno izmed ključnih vlog v boju za kuro, in se tega niti zavedal ni, je bil torej neke vrste kolateralna škoda, kot danes rečemu nečemu, kar “nasanka”, a ni vpleten v spor med dvema stranema.

Resnična zgodba je bila naslednja. Pavijan se je sprehajal ob modro-zeleni reki skupaj s svojim vdanim prijateljem PSOM. Najnovejše raziskave potrjujejo, da verjetno od takrat  še vedno traja veliko prijateljstvo med psi in ljudmi. Ne smete pozabiti, da so se Starnjani namreč križali z ljudmi.

Pravo prijateljstvo pa ostane. Tudi če oseba zamenja zunanjo podobo. Se npr. lepše obleče. Pes te je vesel ne glede na to, ali imaš novo frizuro, ali si slabe ali dobre volje. Nekateri pravijo, da je prijateljstvo med psom in človekom tudi edino iskreno in trajno prijateljstvo. Saj res. Dolžan sem pojasnilo kako je nastala beseda PRIJATELJ, saj lahko tudi to besedo potomci Starnije narobe razumemo.

V Starniji so pod pojmom prjatelj razumeli nekaj kar PRIJA in to velja zaTE in da to tudi pomeni pravo tovariško LJubezen (LJ je okrajšava za ljubezen). Beseda PRIJATELJ je torej skovanka med besedami PRIJA+TE+LJ. Če tvojemu so-tovarišu prija, ko je s teboj, gre tako za prijateljstvo. Torej je pomenbno, da paziš na svoja ravnanja, ki bi lahko prizadela osebo, za katero šteješ, da je tvoj prijatelj. Z drugimi besedami gre za prijateljstvo vedno, ko si sposoben upoštevati čustva tudi bitja, ki je v tvoji bljižini.

Seveda prijateljev je bilo tudi v Starniji zelo malo. To si lahko predstavljamo. Kako bo prijatelj nekdo, ki mora biti upognjen, saj v svojih mislih benti na svojega gospodarja? Ali pa kako je lahko prijatelj nekdo, ki mu narava ne dovoljuje EMPATIJE do bližnjega, ko pa narava zahteva boj za preživetje? Torej v Starniji je bilo prijateljstvo bolj izjema kot pravilo.

Prijateljstvo torej pomeni, da nekdo dela tako, da drugemu prija. Da drugi osebi ob tebi ni nerodno. Da se drugi počutil dobro, saj ve, da bo prijatelj priskočil na pomoč, ko jo potrebuje. Ko prijatelj že vidi ramo za naslonjalo in si tudi predstavlja ne, da ti druga oseba  ne bi posodila svoj košček kosti, kjer so pripete okončine, ki jim rečemo roke.

Kot izhaja iz dokumentarnega gradiva je torej beseda prijatelj v Starnji pomenila enako, kot to pomeni danes.

Zakaj pa še vedno pojem različno razumemo prebivalci današnje Starnije? To še ni odkrito, mogoče pa je potrebno razlog iskati v temu, da so pojem v Starniji uporabljali izredno redko. Če pa nekaj, torej besedo PRIJATELJ, ne uporabljaš veliko in se temu razmerju ne posvetiš, potem pa je jasno, da je čista izguba časa ukvarjanje s pravim pomenom navedene besede.

No, Pavijan, kot je bilo že povedano, je opravil nekega sončnega dne sprehod skupaj s svojim prijateljem, psom. Kar naenkrat pa mu šine nekaj v glavo. Pomislil je, da bi konstruktivno prispeval k umiritvi strasti med “borci za kuro” in učitelji v šoli za male živali.

Že  ko se je odločil pohiteti v boj za pravico, pa mu na glavo pade sadež, podoben hruški. Bojim se, da gre za isti sadež, zaradi katerega so uboge kače izgubile noge. Ni si mogel kaj, da ne bi splezal na drevo in použil čudežni sadež. Tudi tukaj je fermentacija opravila svoje in Pavijan je pridobil še dodatno moč (poglejte si video posnetek v II. delu basni – Pavijan je na sliki). Še bolj se je videl kot rešitelja stvari. Še večji je postal. Bolj pogumen in odločen. Ni ga bilo mogoče več ustaviti. Stanje je bilo že tako zaskrbljujoče, da je videl že privide. Kaj je PRIVID? To je nekaj, kar je blizu vida (je pa PRI VIDU) a ni mogoče z gotovostjo trditi, da je to res. Torej gre za nekaj, kar se ustvari v glavi in oči tega niso videle. Privid pa je Pavijanu dejansko nekaj povedal. Rekel mu je namreč: “Izbranec Pavijan pojdi v šolo za male živali in sporoči, da bo levinja poskrbela za vse učitelje in učiteljice. Da je že vse dogovorjeno. Pomiri duhove”.

Ubogi Pavijan je ukaz takoj želel izpolniti. Če ti nekdo nekaj prišepne in je takoj jasno, da je nekdo, ki ga ne vidiš z očmi, a ti govori, brez dvoma najmodrejši na svetu, potem to seveda tudi storiš. In to iskreno. In takoj.

V svoji predramljenosti je Pavijan pozabil na svojega prijatelja in odvihral je direktno v boj. Od takrat naprej velja, da je pes večji prijatelj človeku, kot je človek psu. Sicer se ne bi dogajalo, da kakšen sprehajalec pozabi svojega prijatelja privezanega ob kakšnem štoru, ko lastnik živali obišče knjižnico (po starnjansko votlina, kjer teče mala voda) ali tiskarno (po starnjansko votlina, kjer včasih teče tudi hudournik).

Pavijan je torej odjadral v šolo za male živali, kjer je starše malih živali prepričeval, kaj je za konec boja nujno potrebno. Uboge živali seveda niso vedele ničesar o razlogih za boj in tudi ne o ciljih boja. Zato je Pavijan vzel v roke kamen, ki pušča sledi (danes bi temu predmetu rekli kreda) in na debelo drevo je začel risati črte in druge znake, ki bi podkrepile njegovo pričevanje srečanja z duhom. Na drevesu, kjer raste sadje, ki hitro fermentira.

Od tistega časa naprej metodi iskanja najboljših rešitev po angleško rečemo “COST BENEFIT ANALIZA”. Takrat risanju po deblu seveda niso rekli tako. Je pa mogoče razbrati, da je risanje po deblu naredilo veliki vtis na starše malih živali. Še posebej jih je prepričala zgodba, ki jo je zelo podoživeto povedal Pavijan. Kdo mu ne bi verjel? Ko je pa skakal po deblu, risal črtice, kroge, ravne in poševne črte. Ko je bilo potrebno podčrati kakšen stavek, ki ga je izustil, je pričel ponovno govoriti o srečanju s PRIVIDOM. In starši mallih živali so odprtih ust poslušali in na koncu sprejeli predloge našega junaka. Prepričal jih je, da je mlada levinja najboljša izbira zato, ker je pod njenim imenom bilo narisanih največ znakov. Ki jih je risal na deblo. To je pomenilo, da ima levinja največ možnosti za dobro vodenje šole. Vse je razvidno že iz debla. To je to. Ne smete pozabiti, da besede argument Starnjani niso poznali, zato je za razumeti, da je bilo važno zgolj pod njenim imenom nekaj narisati in odločitev je jasna. Tisti, pod katerim imenom je narisanih največ znakov, je zmagovalec. In starši malih živali so sprejeli odločitev.

Da, takšna je bila zgodna o Velikem Pavijanu, ki je želel rešiti spor v Starniji. In to iskreno. Rešiti spor, mislim.

Seveda mu spora ni uspelo do konca rešiti. Saj se je izkazalo, da PRIVID ni podal resničnih podatkov. Da se je malo zmotil in zavedel tudi Pavijana. In da živali, ki so poučevale male živali, niso sprejele razlage gorečega Pavijana.

Mogoče bi to storile, če bi ga slišale. Kdo ve, kako bi se razpletla zgodba. Mogoče bi usodno vplivala tudi na naš današnji vsakdanjik. Veste, včasih male stvari vplivajo na usodo celotnega planeta. Saj veste tisto zgodbo o mahanju s krili malega metuljčka.

Je pa zgodba o Pavijanu poučna, saj nam pove, da tudi med potomci Starnjanov s precejšnjo verjetnostjo živijo prebivalci, ki trosijo pribljižke resnic, ki pa so včasih ključne za sprejemanje naših odločitev.

In kako moramo ravnati mi? Danes?

Saj veste odgovor. Vsak po svoje. Eni po starnjansko drugi po slovensko! Sedaj bo lažje. Ko vemo kaj je problem.

S prividi se pa ne igrat. Saj veste. Če nekaj ne vidiš…….

Še to. Zakaj je bil Pavijan kolateralna škoda? Vas zanima?

Kolateralna škoda je postal zato, ker so Starnjani podelili priboljške zaradi največjega dosežka v boju za kuro drugi živali in ne Pavijanu, ki je odigral ključno vlogo. Da nekdo ni nagrajen za svoje dejanje, čeprav bi si to zaslužil, pa že poznamo. Kaj ne? Ste razumeli? V Starniji so velikim junakom dodelili nagrado v obliki priboljška. In velika škoda seveda je, če nekdo ne opazi resničnega junaka boja. Ki bo nagrajen. Kako je nastala beseda KOLTERARALNA pa ne znam pojasniti. V kasnejši zgodovini lahko zasledimo, da se je prijel tudi izraz OBSTRANSKA. Škoda na primer.

Jasno. Priboljški vedno pripadajo pravim-našim zvezdam, ti pa ostaneš ob strani in gledaš, kako se mastijo. In Pavijan je moral še naprej sam skrbeti za svoj lačni trebušček, saj očitno ni sodil v ožji krog izbrancev za priboljške.

Pavijani se še danes potepajo po stepah in ponosno pripovedujejo zgodbo o tem, kako je njihovega prednika nekoč srečal PRIVID. In to pripovedujejo z veliko vnemo. Da ne bo pomote.