Basen o Starnjanih – kako so nastale nekatere pomembne besede II. del

ps. Tsti, ki še niste prebrali prvega dela…..takoj na začetek. Povezava na članek “Basen o Star-njanih ali kako so nastale nekatere pomembne besede I del…..” – kliknite tukaj.

 

V deželo Starnijo se je nekoč, po dolgem času blagostanja in miru, vselil NEMIR.

Nemir je zelo težko opisati. Je pa podobno, kot če se pred nevihto počutite poklapano, pa ne veste zakaj.

Nekateri za slabo počutje okrivijo nizek pritisk. Kako je lahko kriv za tlačenje k tlom nizek pritisk, če te pa lahko pritiska k tlom zgolj nekaj, kar ne more biti majhnega ali nizkega. Že ko smo bili majhni vemo, da nas je lahko k tlom pritisnil samo silak, ki je bil visok in težak, ne pa neka mila jera, ki je komaj  uspela premikati trlice, ki jim bi zelo težko rekli noge.

Pustimo to nelogičnost, želel sem samo povedati, da so tudi v Starniji poznali KRIZO, kot danes rečemo stanju, ko priboljške jemljejo samo drugi in do nas ne pride niti drobtinica. Kriza je namreč povzročila nemir.

Samo takrat so pojem KRIZA povezovali s krvjo, in ne z materialnimi stanji posameznika. Ne verjamete? Nastanek besede je skoraj gotovo povezan z dvema besedama in sicer KRI + ZA.  To je mogoče ugotoviti iz hiroglifov, ki so jih našli v neki votlini nad mojo vasjo.

Takrat, v Starniji namreč, so pod tem pojmom razumeli zbiranje krvi za vodstvo Starnije, in sicer iz razloga, da bi pomirile bogove Starnije.

Bogaboječe živali so namreč mislile, da je nemir posledica nezadovoljstva v vodstvu Starnije, ki je zaradi dolgega vladanja pridobilo nekaj preveč kilogramov in vodje niso več hodili na obiske. In vesela lica – veselice so usahnile. To pa je povzročil pravi, ne samo navidezni, nemir med običajnimi Starnjani.

Starnjani so tako začeli spuščati kri drugim Starnjanom, saj so mislili, da bo sveta tekočina pomagala osrečiti nadrejene. Že takrat so vedeli, da kdor pije kri, pridobi na moči.

Zato se ne čudite staršem, če včasih rečejo »ti mi boš izpil vso kri«. Povedati želijo samo to, da vedo, da ste lačni zabave (želite veselice) ampak, da še nimate dovolj moči za nenehno žuriranje.

Starši namreč že vedo, da spuščanje krvi ne odpravi nemira oz., da lahko povzroči tudi trajni mir. Starnjani pa tega seveda še niso vedeli, saj so živeli v t.i. informacijski blokadi. Brali so samo časopis Starnjan. Drugega tudi ni bilo.

Od tistega časa dalje še vedno veliko ljudi pusti, da mu »pobirajo« kri. Z dejavnostjo se ukvarjajo nekakšna neprofitna društva. Navedena društva pa kri prodajajo naprej, tako da priboljšek ne ostane pri njih. To je tako že od časov Starnije, kjer so priboljški bili rezervirani samo za izbrance. Zato je tudi danes običaj, da organizacije, ki delujejo v javnem interesu, priboljške prostovoljno prepustijo pooblaščenim posrednikom, v katerih pa se pretaka čista starnjanska kri. In priboljški so v pravih rokah. In kult lahko živi naprej.

Ko so Starnjani zbrali že skoraj vso kri in so nekatere živali že omedlevale zaradi pomanjkanja potrebne življenske tekočine, je slon odločil, da bo priredil največjo veselico, kar jo je Starnija doživela. Prebivalci so ga očitno z daritvijo prepričali, da je že skrajni čas za pregon nemira iz prelepe doline.

Imel pa je en problem. Kameleon, ki je opravljal nalogo povezave levega in desnega brega Starnije, ni našel več sreče v svojem poslanstvu. Danes bi rekli, da mu je vse padlo dol. To je stanje, ko si prepričan, da si nekaj opravil nezmotljivo in ne najdeš več motiva za izboljšave. Nekateri temu stanju tudi rečejo, da ti uspeh zamegli pogled.

Skratka slon je sprevidel, da mora za veliki dogodek angažirati druge živali, ki bodo osrečile prebivalce prelepe doline. Pomislil je na galeba, ki je bil znan po temu, da je v zelo kratkem času lahko obiskal leve, osle in tudi pave. Skratka zaradi svojih velikih kril je resnično potreboval malo časa, da je prenesel informacije med Starnjani. Imel pa je še eno dobro lastnost. Imel je nezmotljiv posluh za glasbo in talent za hitri ples. Oboje pa se uporablja na veselicah.

Toda. Galeb je zaslutil, da bo moral opraviti skrito nalogo, ki pa bo zahtevala velik napor. Osrečiti vse Starnjane? Sam? In kaj bo rekla na njegovo veliko odsotnost izbranka kobra, ki je slovela tako po kraljevski lepoti kot tudi po strogosti, ki jo je izkazala še posebej, če ubogi galeb ni pravočasno prijadral domov . Kače so bile v tistih časih še posebej nevarne, saj so imele še noge, ki so omogočile bliskovit napad. Galeb pa ni želel tvegati.

Še premnogo vprašanj se mu je risalo po njegovi glavi, ko je preučeval možnost opraviti zahtevano nalogo. In vsa vprašanja so se nagibala k odgovoru, da se je bolje zahvaliti za zaupano nalogo in odleteti nekam na jug.

Od takrat naprej vse ptice vsaj enkrat na leto letijo na jug, kot spomin na pogumnega galeba, ki je našel pravi odgovor na zahtevno vprašanje. Galebi pa od tistega časa naprej veliko časa preživijo v južnih krajih, lahko bi celo rekli da tja romajo.

Naš galeb je odpotoval na jug skupaj s prijateljem krokarjem. Zakaj z njim? Krokar je imel dobro lastnost, da se je ponoči dobro prilagodil temi. Kar pa je ključno za preživetje v nemalokrat divji naravi. Na jugu so takrat živeli še dinozavri. Ki pa niso poznali milosti. Niti do svojih daljnih sorodnikov ne.

Izredno dobro medsebojno usklajeno življenje danes imenujemo SIMBIOZA. To pa zato, ker izhaja besede iz starnjanskega leporečja in je sestavljanka besed SIMBA iz OZA. Pojem SIMBA že poznate, brez dvoma pa ga tudi današnja ljudstva prepoznajo kot levjega kralja.

Pojem OZ pa so včasih povezali s pojmoma »umetnost zabave«. Skratka, če ti je včasih nekdo rekel da imaš z nekom simbiozo, je to pomenilo, da sta s partnerjem prava »kralja živali na področju umetnosti zabavljanja«.

Danes bi ju lahko poimenovali » dream team«. In takšna sta bila tudi galeb in krokar. Eden je kraljeval oz. vodil igro življenja podnevi, drugi ponoči.

Podnevi sta galebarila, ponoči pa krokala. Sedaj veste zakaj se dnevno sprehajanje po južnih plažah, kjer se nahaja veliko hribčkov in dolinc, mokrih teles (zaradi morja seveda) in morskih (danes bi rekli osvežilnih) mehurčkov, še danes imenuje galebarjenje. To velja od takrat, ko sta krokar in galeb uvedla pravilo, da je potrebno zaradi prijaznosti vsakemu bitju nameniti prijazen pozdrav »včer«. To je pomenilo, da voda buta v čer in da samo opozarjata milo bitje na nevarnost, ki preti nanjo. Skratka, lahko pomagata, če bitjece želi.  Galebarjenje pomeni zgolj drugi izraz za lepo vedenje v času dnevnega sprehajanja ob obali.

O tem, kako je nastala beseda krokanje pa ne rabim dosti govoriti. Izraz opisuje situacije, ko ponoči malo krožiš okoli, saj beseda izhaja iz starnjanske besede kroganje. To pomeni, da krožiš po določenem mestu, dokler se kaj veselega ne zgodi. Seveda velja, da moraš tudi ko krokaš uporabljati pozdrav »včer«. Se razume šele, ko naletiš na bitjece, ki potrebuje pomoč.

Vrnimo se mi nazaj v Starnijo.

Ko je slon ugotovil, da nima moderatorja za zabavo, se je spomnil pa mladega petelina, ki je ravnokar ustanovil novo skupino za pomoč mladim kuram z imenom KOKOBAND. Baje je beseda nastala kot skovanka med besedami KOKOŠ in BAND. Starnjani so namreč poimenovali svoje glasbene skupine po namenu uporabe.

KOKOBAND je bil namenjen mladim kokoškam, ki so še mislile, da bodo nekoč poletele na jug. Danes bi rekli, da so bile nekoliko naivne, zato jih je moral nekdo nekoliko zamotiti, da so lažje prebrodile brezglavo mladost.

Mlade kokoške je bilo torej potrebno vrteti, da so mislile, da letijo. KOKOBAND je igral, petelini so vrteli mlade kokoške in naloga je bila opravljena. Iluzija je opravila svoje.

Mlade kokoši so namreč želele poleteti v južne kraje, od koder jim je večkrat pisal galeb. In jim pošiljal pozdrave. Ne potrebujemo razprave, da bi ugotovili, da je bil galeb pri pripovedovanju svojih razburljivih zgodb izredno prepričljiv. Vse so mu verjele. Še preveč.

Res pa je, da je ob pripovedovanju svojih zgodbic močno pazil, da jih ne sliši njegova kraljevska kobra. Takoj bi ga…..saj veste kaj.

Da bi pretental kobro, ki je venomer prežala na morebiti preveč osvajalskega partnerja, je izumil tudi KITARO. Beseda je nastala iz besed KITA ZA ROZCO. Kit je seveda velik sesalec, ki živi v morju in ne tkivo, ki povezuje kosti. Rožice pa tudi poznate. Galeb, ki je imel velik smisel za pretiravanje, je tako obljubil nežnejšemu spolu celega kita, če mu prinesejo rožice. Ali se vam ne zdi, da je je resnično pretiraval? Res pa je, da je petje s kitaro uporabil za sporočanje voščil kuram, ne da bi jih dešifrirala kobra. Slednja je bila namreč prepričana, da želi ubogi galeb s petjem ob kitari zgolj popraviti nekoliko nizek in rezek ton, ki mu je kalil neizmerno željo po petju.

Zato, ker se kokoši še vedno ne morejo upreti šarma galebov, še danes krožijo po dvoriščih, kot da bi ne imele glave.  In zato morajo petelini ali kakšni drugi požrtvovalci tudi danes izredno lepo plesati. Saj veste. Preventivno, da ne bi kakšno pišče spregledalo, da ne bo nikoli poletelo. Vsakršna povezava med plesom v današnjih časih je zgolj naključna. Danes ples pomeni popolnoma nekaj drugega. Pomeni sprostitev ob prijetnem druženju z ljubljeno osebo. In nič drugega.

Skratka. Slon in kameleon sta uspela prepričati skupino glasbenikov KOKOBAND, da priskočijo na pomoč in osrečijo Starnjane. Rekli so, da potrebujejo zgolj prvi vtis, ki bo prepričal Starnjane, da vodstvo še ni za v staro šaro.

Od takrat naprej velja, da je pomemben predvsem prvi vtis zato, ker se o drugem vtisu o določeni stvari nihče ni poglabljal. Pomembna je bila torej zabava, zabava, zabava in še enkrat zabava.  Zakaj je že od časov Starjanov naprej tudi današnja ljudstva ne razmišljajo dlje od prvega vtisa? Prav, vam povem pa še to.

Starnjani so izraz »prvi vtis je najpomembnejši« izumili v igri »merjenja velikosti vtisa stopala v blatu«. Tako so sprejeli pravilo, da šteje samo prvi vtis, saj so drugi vtisi popolnoma enaki prvemu. Zato drugi ne šteje. Ker ni pomemben. Logično. Zakaj bi preverjali drugi in tretji vtis stopala, ko pa imajo že prvega, ki je enak vsem ostalim.

Da boste vedeli zakaj in od kdaj drugi vtis ni pomemben. In zakaj premnogi verjamejo prvemu vtisu, ki je se običajno kasneje prepiše v vse druge tiskane in ne-tiskane nosilce zvoka ali črk.

Res pa je, da sled od vtisa v medijih pripada po-navadi samo eni živali, ki pa mora biti zelo poduhovljena. Saj je ni mogoče najti. Avtorja prvega vtisa namreč.

In kure, pavi in petelini ter druge živali, ki so prejele prvi vtis, saj je bilo poskrbljeno za ples in zabavo so ….. Kdo bi jim zameril. In iskal še drugi vtis.

Pojdimo raje v južne kraje. In pustimo Starnjane pri plesu in zabavi. Pri tem delu jih ni dobro motiti.

Obiščimo sončni Mediteran, ki se nahaja približno dve uri letenja od tu.

Tam je bilo pa noro. Galeb in krokar sta odletela na jug, kjer sta našla svoj mir. Seveda ne rabim poudarjati, da s sabo nista odpeljala kobre in udava, krokarjeve lepše polovice. Bila sta sama. Danes bi rekli, da sta imela fantovski večer. In noč. In jutro. In dan. In tako naprej.

Na prečudovitem otoku sta namreč srečala pisano druščino živali, ki jih do tedaj še nista poznala. Neznano pa privlači. Sicer verjetno ne bi v svoje gnezdo privabila kobre in udava. Mar ne?

Tudi o prvem srečanju med galebom in kobro Vam napišem posebno zgodbo, saj je zelo zelo zelo dolga. Od takrat, ko sta pričela skupno življenje galeb in kobra tudi izraz »ljubezen ne pozna meja«. Saj res, ali veste kako je nastala beseda LJUBITI? Lj je okrajševalnica za ljubko. Ubiti pa so od nekdaj uporabljali kot besedo, ki je opisovala postopek preganjanja ljudi iz Starnjije (danes bi rekli pošiljanje ljudi v druge dimenzije).

Skratka, Starnjani so besedo LJUBITI (ljubko ubiti) uporabili kot spomin na partnerstvo med kobro in galebom. Kobre so namreč dosledno ljubile (ubile nežno) svoje izbrance. Sedaj veste tudi od kje izraz “ubij me nežno”. Dandanes to stanje (ljubiti) zahtevajo tisti, ki ljubezni oz. vseh posledic, še niso spoznali. Brez dvoma.

Iz navedene dogodivščine pa izhaja tudi šport, ki ga danes imenujemo jadranje. O, ko bi vedeli, kje sta se spoznala galeb in kobra? Ne morem si kaj, da vam ne izdam skrivnost. V čebru sta se spoznala. In kako je nastala jadrnica? Kaj ne veste, da je jadrnica samo nekoliko večji čeber, na katerega je obešeno nekakšno platno, ki je podobno pokrivalu za ljubezensko gnezdece? Se vam že svita? Obljubim, da drugič povem celotno zgodbo.

Skratka. Galeb in Krokar sta pristala v kraju, kjer za nemir ni bilo prostora. To sem že povedal. Pustila sta ga namreč doma. Svojima izbrankama.

In tam, na morju seveda, sta srečala tudi čudne živalice, ki so živele v vodi. Poimenovala sta jih – RIBE. Kje sta našla to ime, ne vem. Ko ju srečam, ju povprašam.

p.s. Da so ribe resnično popularne tudi v današnjih časih in da potomci galebov in krokarjev tudi danes opevajo dogodek odkritja prečudovitih bitij, lahko zasledimo tudi v video posnetkih. Več o tem – kliknite tukaj.

Vam pa povem, da sta naša junaka glavna razloga za še en nepojasnjen pojav in sicer  metanje rib iz vode. Saj veste za, še dandanes nepojasnjeni pojav, ko se ribe masovno mečejo iz vode?  Poslušajte.

Ko sta galeb in krokar nekoč pohajkovala ob obali prekrasnega otoka, jih zagledajo mlade tune in sardelice. Ne morejo verjeti svojim očem. Ali vidijo prav? Ali je to res? »Udari me, verjetno sanjam«, je rekla sardelica tuni. In tuna je sardelici naredila uslugo – ampak malo preveliko.

In sardelica je poletela kot bi jo vrglo iz katapulta. Galeb, ki je bil resnično izreden pevec, pa je ravno takrat zapel svoj visoki C in glej ga zlomka. Sardelica je pristala v požiralniku našega pevca. Toda ni prenehal peti. In tudi izpljunil ni. In sardelice ni bilo več.

Ko so ostale sardelice videle, da se njihova sestrična ni vrnila iz objema prelepega galeba, so se pričele metati na kopno, saj so tudi same želele dotakniti božanstvo. Sledile so jim tudi ostale ribe. Tudi večje. Z leti so izlete na kopno izvajale samo še bolj starejše ribe. Zakaj, ne vem. Verjetno zaradi tega, ker se z leti slabe stvari že nekoliko pozabijo. Lahko pa, da je pojav povezan z močnim hrepenenjem, ki ga v sebi še vedno nosijo ribe, ki imajo izkušnje. Mlajše ga še nimajo.

Galebi še danes verjamejo, da se sardelice ne morejo upreti šarmu prelepih bitij. Zato jih tudi lovijo. Saj veste. Tudi današnje punce včasih raje vidijo, da jih kakšen fant prvi obgovori. Galebi torej še vedno verjamejo, da so ribice njihove največje oboževalke.

Galeb in krokar pa sta včasih, ko jih je v to prisilila situacija, s sabo na pot v južne kraje vzela tudi svoji izbranki.

Saj veste. Danes kače pičijo samo, če jih ogrožamo. Galeb in krokar sta to dobro vedela. Zato sta bila doma izredno pohlevna. Ampak včasih so kače pičile tudi če si bil prijazen do njih. Ko so imele kače še noge je bilo torej vse drugače. Bile so hitrejše in so lahko napadle že, če si jih samo malo postrani pogledal. In imele so velike in izredno tanke noge. Pa še veliko jih je bilo.

V spomin na prečudovite nogice, ki so jih nekoč imele kače, si po nekaterih razlagah danes ženske obuvajo visoke pete. Kaj mislite? Ali bi šlo lahko za klic gena, ki nezavedno sili naše družice, da si podaljšujejo noge? Kdo bi vedel. Jaz to na glas ne upam govoriti. Si upate vi?

Saj res. Ali veste kako so kače izgubile svoje okončine in so izgubile hitrost, ki jo zagotavljajo noge? In so postale posledično tudi bolj pohlevne? Prav, povem vam še to zgodbo.

Kobra in udav sta s časoma od svojih izbrancev zahtevale, da jih vzameta s sabo na jug vedno, ko se je v moških telesih prebudi nemir. Spoznali sta namreč, da nemir ostane doma tudi, če partnerja odideta. In se lahko naseli v njih. To pa povzroča stanje, ki ni prijetno.

Zaradi izkušenj sta se zato odločili, da potovanja na jug brez njiju več ni dovoljeno. Želeli sta namreč mir tudi zase.

Zato ne razumem današnjih žena, ki govorijo, da komaj čakajo, da mož, ki se odloči obujati spomine na pogumne morjeplovce, zapusti njun domek. Ali ne vedo, da bo doma pustil nemir, ki se lahko naseli v njih? In kaj bo potem? Ko bo nemir opravil svoje?

V trenutkih, ko se v telesu naseli mir, je namreč vse drugače. Srečaš se z nirvano. To ni deklica. Kot bi nekdo pomislil na prvo žogo.

Starnjani so pojem povezali s popolno umiritvijo uma, osvobojenega od pohlepa, jeze in drugih stanj, ki povzročajo trpljenje. Ta mir, ki je pravzaprav osnovna narava uma, se razkrije, ko se raztopijo osnovni vzroki kvarnih stanj.

To si nisem izmislil sam. To sem nekje prebral. Vem, da sem nekoliko zakompliciral. Povedati želim samo, da v južnih krajih, ko ne spoznaš še nobene osebe do te mere, da bi te lahko ogrožala ali povzročala neprijetnosti, resnično lahko srečaš nirvano.

In to sta vedeli tudi naši junakinji. Želeli sta drugo stanje. Sedaj veste od kje izraz, da je neka gospodična v drugem stanju? Gre za pojav, ko srečnica umiri svoj um, osvobojenega od pohlepa, jeze in drugih stanj, ki povzročajo trpljenje. Vem. Tega ni mogoče preveriti. Ker je to že izven mode – biti v drugem stanju mislim. Zato samo verjemite, da je bilo vsaj včasih tako.

In kako sta naši junakinji našli nirvano? Na sprehodu po prelepem otoku sta odkrili drevo, ki je rojevalo prečudežne sadeže. Ki izredno hitro fermentirajo. In ležijo na tleh. Samo pobrati jih je bilo potrebno. V usta so kar sama poskakala. Ali pa so padla v usta, če si ležal na hrbtu. Ne vem natančno.

Ubogi revici se seveda nista mogli upreti skušnjavi in sadja, podobnega hruškam, nista mogli prenehati konzumirati. In to z dneva v dan. In s časoma sta ugotovili, da nog sploh več ne rabita. Še več. Ovirale so ju. Pri njunem najljubšem opravilu.

Sadje sta uživala tako intenzivno, da sta se morali cel čas plazili. Če pa nekaj trenutno ne rabiš in te celo ovira, pa odvžeš. Zakaj bi nekaj šparal za hude čase ali za druge priložnosti? Tako sedaj veste, zakaj so še danes kače brez nog. Ker so jih odvrgle v trenutku nerazsodnosti torej takrat, ko so jim noge predstavljale problem. Fermentacija, ki je nekoliko strokoven izraz za pretvarjanje sladkorja v alkohol, je namreč opravila svoje. Še to. Se vam že svita od kje beseda FERMENTACIJA? Ne? Femme + taca + ja. Ni logično? Beseda pove, da ženske (femme – po starnjansko ferme) imajo noge, ja, ampak samo dokler gre za fermentacijo, torej začetek nekega procesa. Ko proces opravi svoje…uporabite domišljijo.

p.s. Čudežno drevo, ki je krivo za to, da kače nimajo nog, še vedno živi. Ne verjamete? Kliknite tukaj in preverite.

Sedaj tudi veste zakaj je Bog uporabil nerazsodno bitje v zgodbici o Adamu in Evi. Logično. Razsodna žival nikoli ne bi poskušala zavesti Eve, torej žene, ki je na ta svet bila poslana izključno zaradi ljubezni do Adama.

Danes nas prepričujejo, da morajo žene može zgolj spoštovati in jih ne ljubiti. Pravijo namreč, da moški ne razumejo ljubezni, in da mora nežnejši spol posredovati čustvo, ki ga njen partner lahko razume. S tem bi se strinjal. Nekaj, kar ne razumeš, težko želiš. Je pa res tudi, da moškim že v zibelke položijo resnično zgodbo o tem, kako je nastala beseda ljubiti (ljubko ubiti).

Ups. Kaj pa če tudi mladim punčkam povedo mamice isto zgodbo? In še vedno mladenke želijo ljubiti?

V naslednji zgodbi nekoliko več o tem, od kje izraz »nima smisla odkrivati tople vode«. Tudi ta izraz so izmislili Starnjani. Samo oni so v to resnično verjeli. Danes bi rekli, da so izrek uporabljali dobesedno.

Še nekaj za zaključek. Ne za ključek (mali ključ). Mislim zares za konec.

Besedo VOLITI so prav tako izumili Starnjani. Ko gre vol v čredi v kraj, kjer misli, da bo boljša paša, opisujemo tudi danes dogodek, povezan z iskanjem avtoritete, ki ti omogoči stanje ugodja. Upanja v boljšo prihodnost. Več paše. Ko bo nekdo drug poskrbel zate. In ti bo zagotovil službo, hrano, vodo. Skoraj bi napisal tudi, da ti bo nekdo, ki si ga volil, priskrbel še ženo. Ampak sem si premislil. Ker bi to bilo brez dvoma že pretiravanje. Da ti bo politik “zrihtal” boljšo polovico? Ko pa je slednja (najboljša polovica) vendarle rezervirana za zvezde (Starnjane). Se strinjate?

Skratka. VOLITI = VOL + ITI !

p.s. Danes lahko zasledimo, da nas (volilce) večkrat želijo označevati z ovcami in ne z voli. Sedaj, ko ste izvedeli pravi pomen besede voliti, zmerjevalce opozorite, da so vas poklicali z napačnim imenom. Ostanimo torej to, kar smo. Voli.

Starnjanpress II.