Basen o Star-njanih ali kako so nastale nekatere pomembne besede I. del
Nekoč v davnih časih, v deželi ob zeleni reki, so živeli zelo zanimivi prebivalci. Imenovali so se Starnjani. Gre za bitja, ki so se imela za zvezde, kot bi danes imenovali pomembne estradne umetnike. Besedo so prevzeli Angleži (star = zvezda), v naših krajih pa ljudje raje dobre umetnike kličejo »zvezde«.
V današnjih časih bi Starnjane poimenovali verjetno živali, sebe pa seveda takrat niso poimenovali tako. Kako le, ko pa drugih bitij sploh niso zaznali. Ljudje so v tistih časih živeli samo ponoči in to v najbolj globokih votlinah, saj so podnevi vladal strašni Starnjani. Ti pa nikakor niso prenašali ljudi. Če so Starnjani samo zavohali človeka, so takoj organizirali straže, ki so vsiljivce-ljudi pregnale iz obljubljene dežele. Ljudje pa niso bila hrabra bitja. To so Starnjani dobro vedeli. Še to. V čast ustanavljanju straž zoper ljudi še danes sodobniki poimenuje določene kraje – Straža.
V prelepi reki v dolini Starnija so živeli raki, v votlinah so prebivale čudne ribice, ki so bile podobne človeku. V premnogih mlakah so živele žabe in ribe, v pobočjih škržati in kače, na poljih miši in mačke, v votlini medvedi, volkovi. Tudi konji in krave so bili prebivalci skupnosti, res pa je, da so bili v manjšini. Na pašnikih se je pasla čreda oslov, ki pa jih nihče ni jemal resno. Zakaj? Ker niso želeli biti niti konji niti zebre. Da boste vedeli, zakaj imajo osli od takrat tako čuden sloves. Niso namreč hoteli biti podobni nobeni živali, ki se je imela za pomembno. Želeli so ostati samo to kar so. Osli.
Skratka. Dolina je cvetela v svoji različnosti. Kot bi jo narisal sam stvarnik. Prelepa polja, mogočni gozdovi, zelenomodra reka. Kaj si Starnjan sploh še lahko želi? Ima vse kar vidi, drugo pa itak ne obstaja. Že takrat je veljalo, da se je vredno boriti samo za tisto kar šteje. Šteje pa samo to kar se vidi. Ali vonja. Ali sliši. Ali okusi. Že od takrat naprej velja, da je najboljše kar se ti lahko zgodi …. ena velika salama. Njo lahko poduhaš, vidiš in jo na koncu poješ. Zato šteje. Sedaj tudi veste, zakaj premnoga ljudstva malikujejo salamo in ji prirejajo praznike.
Skupnost je živela idilično življenje. O skupnih stvareh so odločali na srečanjih, praviloma v votlinah, kjer so hranili grozdje. Saj res. Vas zanima kako je nastala beseda vino? To je bilo takole.
Lisice so shranjevale grozde v votlinah, kjer je občasno izvirala tudi prečudovita voda. Ko se je iz nje rodil hudournik in je pritekel v votlino, je v svoji silni moči stisnil grozdje in nastala je sladka pijača, ki pa je postajala vsak dan bolj kisla. Ko so Stranjani, sicer po pomoti, nastalo pijačo tudi posrkali, so se počutili izredno lepo. Danes bi rekli, da so bili v rožicah. Poskušanje nove pijače jim je prešlo v navado. Na koncu so se že vikali in vzklikali VI NO?. To je pomenilo ali tudi Vi nebi poskusili to prečudovito pijačo? S časoma je je pijači prijelo ime VINO.
V teh prečudovitih votlinah, kjer so hranili vino, so izvolili svojega predstavnika, ki je skrbel o splošnih stvareh, kot primeroma čiščenje poti, skrb za vodo, prevoz malih živali v šole itd. Saj res. Starnjani so imeli tudi vrtec za male živali. O kako lepo je bilo videti male opice, slončke, tigre, kako se skupaj igrajo. To je bilo lepo življenje. Resnično vam povem.
Najpomembnejše mesto v skupnosti, namreč vodenje Starnjanov je zasedel slon, saj je dajal vtis mogočne in pokončne živali. Vse svoje hibe je pokril z avtoriteto, ki jo je kupil na srečanju slonov, ki so vodili tudi druge skupnosti. To besedo so takrat zelo resno vzeli. O pravem pomenu besede se še do današnjega dne ni razpravljalo. Zato me ne vprašajte, kaj naj bi ta beseda pomenila. Tudi takrat se Starnjani o tem seveda niso spraševali. Je pa res, da so določene živali vzeli besedo skrajno resno. Zelo pomembna je bila tista beseda, za katero je lahko slon skril pomanjkanje znanja, volje ali pa strah pred mišmi.
Nekateri tudi trdijo, da so Starnjani skovali besedo avtoriteto iz treh besed in sicer: avto + rit + eto. Še to. »AVTO« je v stari starnjanščini pomenila »SAM«. Tako so razlagali, da pomeni avtoriteta nič drugega kot »eto pojdi sam v svojo rit«. Toda tega ne razlagajte naprej, ker te razlage ni mogoče preveriti.
Slon si je za svojega namestnika izbral kameleona. Beseda je skovanka med besedami kamen + le + on. Takrat naj bi beseda pomenila, da je trden kot kamen in da mu je tudi zelo podoben. Glavna kvaliteta kameleona je bila prilagajanje okolju, ki je bilo takrat zelo kamnito. Danes bi rekli kraško. Saj veste, da se morajo živali včasih prilagoditi okolju, mar ne? Zakaj je slon izbral za namestnika kameleona? Mislil je, da je dobro, da ima ob sebi vsaj eno žival, ki se lahko prilagodi tako prebivalcem iz levega, kot tudi živalim iz desnega brega prelepe reke.
Kameleon v tistih časih še ni uporabljal trika spreminjanja barv. Tako da je naš junak tudi izumitelj sposobnosti spreminjanja barv. Kako je kameleon ugotovil, da je najboljše prilagajanje spreminjanje barv? Takoj Vam povem.
Na levi strani reke so namreč Starnjani vzgajali vinsko trto, ki je jeseni pordečela. Kako so uživali prebivalci levega brega, ko je vinska trta dozorela. Pravijo, da je včasih veselica trajala tudi po tri dni. Saj res. Ali vas zanima, kako je nastala beseda VESELICA? Starnjani iz levega brega so v času obiranja grozdja imeli vesela lica. Tako je nastala ta naša zelo pomembna beseda.
Da bi ga prebivalci leve strani reke vzeli kameleona za svojega, se je prebarval na rdeče in že je postal njihov član, ki je imel značilna rdeča lica. Barva se je zažrla v kožo in glej ga čudeža, kameleon jo je priklical na plano takoj, ko je začutil potrebo po bližini s Starnjani iz levega brega reke.
Na desni strani reke pa so živali veliko svojega časa preživele v votlini, namenjeni za meditacijo. Danes bi tej besedi lahko rekli počivanje. Ker je bilo tam bolj temno, je moral kameleon, če je želel prenesti voljo svojega gospodarja, seveda spremeniti tudi barvo v črno, da so ga prebivalci bolje sprejeli.
Slon je že vedel, zakaj je kameleon najboljši partner pri upravljanju skupnosti. Zdaj veste tudi vi, kako je prišlo do tega, da kameleoni spreminjajo barve.
Skupnost Starnija je živela dokaj idilično življenje. To sem že povedal. Samo poudariti želim, da je bilo res tako. Za tiste, ki ne verjamete na prvo besedo. V času Starnije je namreč veljalo, da je najpomembnejše od vodje pametno govoriti, od slušatelja pa se upogniti, ko je govorec izrekel čudežne besede. In to takoj, ko avtoriteta izusti besede. Včasih je bilo dobro, da je bil izpolnjen ukaz že, ko se je beseda samo prekucnila skozi jezik vodje in še ni dosegla niti ustnic. Če pa je vodja izustil zgolj prvo črko besede, pa je bilo modro upogniti hrbet iz razloga, da je vodja videl, da ti niti na misel ne pride dvomiti v njegove besede.
Od tistih časov se zato ljudje raje upogibajo, kot sprašujejo ali dvomijo. Zato ne zamerite staršem, ki včasih zahtevajo upogljivost, vi pa ne veste zakaj je to potrebno. Ne sprašujte. To je zato, ker je to tako že od časov Starnije. Saj res, v novejši zgodovini Starnije, so besedo posodobili, tako da se uporablja beseda ubogljiv. To pa zato, ker so Starnjani nekoliko kasneje spoznali Boga, ki je nadomestil vodjo iz stare dobe.
Starnjani so imeli hrane dovolj, saj so hodili ponjo v druge doline. Svojo – dolino oz. svoje pašnike so namreč »šparali«, verjetno za svoje potomce. Kdo bi vedel. Mogoče pa so s tem želeli zgolj ohraniti lepoto narave, ki je bila takrat resnično prekrasna. Ni potrebno poudarjati, da Starnjani še niso poznali prašnih cest, polnih tovornjakov ali pa polivanja svojih iztrebkov pred odprtinami votlin, velikih dimnikov, ki bruhajo saje in tako naprej. Govorijo, da so Starnjani bili pravi ekologi že s tem, ko v naravo niso posegali niti tako, da bi popasli travo, ki jim leži pred votlino. Saj res. Tudi onesnaževanja s hrupom niso poznali. Niti naprav, ki cele noči preganja strahove iz nekakšnih topov. Namen teh naprav je bil preganjanje ljudi, ki so želeli ponoči napolniti svoje želodčke.
V Starniji pa so seveda nastali tudi spori, še posebej v času parjenja. Saj veste, da so določene živali v tem času nekoliko bolj občutljive. Spori so nastali tudi takrat, ko je slon uveljavil svojo avtoriteto mimo volje prebivalcev. Takrat so Starnjani vzeli stvar v svoje roke in so na avtoriteto nekoliko pozabili. Kdo bi jim zameril. Ko so pa verjeli, da »delata« slon in kameleon samo v njihovo dobro. In ko so ugotovili, da temu ni čisto tako … so se vneli boji, praviloma v votlinah, kjer so hranili pijačo. Pa še besedo avtoriteto so razlagali po Starnjansko (beri »eto pojdi v svojo rit«).
Starnjani so vse informacije o dobrih delih svojih voditeljih izvedeli iz časopisa, ki so ga poimenovali Starnjan. To je bil čisto pravi časopis z vsemi informacijami, ki so pomembne za življenje slehernega Starnjana. Veste včasih ni bilo tako, da je živali zanimalo, kaj bodo jutri jedle, kje bodo spale in podobne reči, ki dandanes tarejo ljudi. Takrat je bilo vse drugače.
Pomembno je bilo zgolj to, kdaj te obišče slon, saj bo takrat zagotovo veselica. Vsaj tako so mislili. Zato je bilo za Starnjane najpomembnejša informacija, koga je ali bo v tem mesecu obiskal slon. V zadnji številki je pisalo, da je obiskal staro medvedko.
V časopisu je pisalo tudi, da se bliža največji praznik Starnije in sicer praznik nedela. Praznik nedela je bil največji praznik v Starniji, saj so na ta dan prikazali vsa dela in naprave, ki so jih uporabljali v preteklosti in jih celo v času Starnije ni bilo več. Kako pa lahko kaj narediš, če prikazuješ nekaj, kar ni več. Kajne? Zato je bil nedelo največji praznik. Da se Starjani slučajno ne bi spomnili, da bi izvedli aktivnosti, ki zahtevajo napor. Še posebej miselni napor je bil izredno nezaželen.
Male živali so bile resnično zdrava in vesela bitja. Navihano so hodile v šolo za male živali, se podile za okroglimi sadeži, se učile živalske pisave, kruljenja in tudi paritvenega plesa. Vodja šole je bil učeni pasavec, učiteljice pa so bile kure, petelini in purani in druge živali, ki so naredile poseben izpit za poučevanje. Imeli so tudi učitelja za tuljenje, kar bi danes imenovali učitelja za glasbo. Predmet je občasno učil petelin, ki je imel zelo veliko perjanico in velik posluh za sodobno glasbo. Vodil je tudi krožek, ki so ga imenovali krožek za pomoč vsem živalim.
Predmet »tuji jezik« je bil še posebej zanimiv. Opice so se učile kikirikanja, piščančki so se učili lajanja, mali kužki so morali govoriti govorico ovc. Tuje jezike je učila najstarejša kura, ki je imela pri pasavcu še posebno mesto. Bila je njegova zaupnica. Verjetno zaradi izkušenj.
Biti učitelj malim živalim je bilo namreč najpomembnejše delo v Starniji. Kot sem že povedal, drugega dela živali tudi niso imele. Zato je še danes najpomembnejše za male živali, da se učijo. Kaj bodo delale, ko bodo velike, pa tako in tako ni pomembno.
In zato tudi danes ljudje izobražujejo svoje mladičke, brez da bi vedeli, v kaj jih želijo izobraziti. Torej ne krivite ministre za izobraževanje za morebitno napačno pot, ki jo ubira. Krivi so geni Starjanov, ki se pretakajo po žilah ljudi. Prav gotovo.
Starši so lahko o napredku v šoli svojih mladičkov izvedeli na zadnji šolski dan vsakega šolskega leta. Tudi pasavec je namreč kupil avtoriteto, kar pomeni, da se v njegovo delo v času izobraževanja ni smel vmešavati nihče. Prav nihče. Saj res. Sedaj tudi veste zakaj danes uporabljajo pasavca v reklamah, ki opominjajo otroke, da se morajo v vozilih privezati. Pasavec je bil namreč eden izmed najznamenitejših predstavnikov Starnije, danes bi lahko rekli, da je bil izumitelj. Pogruntal je namreč ščit, ki te varuje pred vsakršnim orožjem, ki se je takrat uporabljalo v Starniji. Več o orožju, Vam povem v nadaljevanju.
In tako so minevali dnevi. Navzven je delovala skupnost zelo usklajeno. Ne me vprašati, kaj to pomeni »usklajeno«? Takrat je to pomenilo, da so živali hodile na obiske drugim živalim, za hrbtom pa so jih opravljale. Prav tako je beseda pomenila tudi to, da je potrebno brezpogojno ubogati avtoriteto. Ne bom razlagal kaj pomeni beseda »brezpogojno«, saj za to nimam časa. V eni izmed knjig pa lahko preberemo, da to pomeni »verjeti tudi, če sam to še nisi videl ali poizkusil«. Kdo ve.
Vsi spori so se torej »uskladili«, za kar sta poskrbela kameleon in slon. Včasih sta morala obljubiti kakšni živali tudi priboljšek. Da je bil mir v deželi. Nekomu so obljubili malo večjo pašo, drugemu nekakšno juho v kateri so plavali vsaj tri vrste mesa, tretji pa se je zadovoljil že z novo zadolžitvijo, kar je pomenilo, da je dobival priboljšek vsak mesec in sicer petega v mesecu. Na točno določen dan. To je bilo v Starniji velik privilegij, saj je bilo premnogo prebivalcev zaradi velike suše, ki je vladala tisto poletje, lačnih. In žejnih seveda, saj je vino po navadi pošlo že zelo zgodaj.
V Starniji so živeli tudi levi. Glavni lev je bil že nekoliko onemogel, zato se je odločil, da bo več časa preživel na hribčku v svojem brlogu, ki ga je sam izgradil. Takrat so temu rekli, da si si je sam »izdrgnil« votlino.
Mladi levi so samo čakali na ugoden trenutek za prevzem krdela. Toda v Starniji prevzem krdela ni mogoč brez soglasja slona in kameleona. Ko sta slednja ugotovila, da bi bilo za Starnijo dobro, da krdelo prevzame bolj »usklajeni« lev, saj stari ni ubogal avtoritet, sta ukrepala in dala soglasje mlademu levu, za prevzem krdela.
Najmočnejši lev, ki se je glasil na ime SIMBA, ni čakal dolgo. Saj veste, od kje je dobil junak iz pravljice ime, mar ne? Ne? Potem pa poslušajte.
Že v času Starnije so namreč poznali šolo za prevzemnike, ki so jo poimenovali »MBA«. Kaj pomeni MBA ne vem, takrat pa je to pomenilo vstopnico v visoko družbo Starnjanov.
Simba je opravil preizkus MBA z odliko. Glavni predmeti v šoli so bili »krepitev ega«, opravljanje samopromocije in podobnih predmetov, ki se že dolgo ne poučujejo več. Ugotovili so namreč, da so predmeti primerni za večje skupnosti od Starnije, ki je bila navajena na usklajeno življenje brez osebnosti, ki bi zahtevale košček časti, ki je že v celoti rezervirana za slona in kameleona. Toliko časti, da bi jo porabili še za Simbo, pa tudi Starnija takrat ni premogla.
Ampak. Simba je vseeno pravočasno opravil šolo MBA, in od takrat je vsako žival, ki jo je srečal na sprehodu vprašal: »SI MBA?«. In to samo zato, ker je vedel, da ubogi sogovornik ni mogel opraviti MBA šole že zato, ker ni imel dovolj znanja iz lova na šibkejše živali. Lov je bil namreč pogoj za vpis v MBA šolo. Tako. Sedaj veste, kako je nastalo ime za junaka risanega filma.
Simba je močno želel postati prvi lev v krdelu. Prvo mesto v krdelu je pomembno za »ego«, ki se hrani s častjo. Saj vem. Ne veste kako je nastala beseda »ego« oziroma »ega«. No. Pa vam povem še to resnično resnično zgodbo.
Ko je Simba nekega dne pohajkoval ob reki, kar bi danes rekli trimčkal, je nenadoma zagledal odsev v vodi. Bil je izredno podoben najmogočnejšemu bitju, kar ga je videl v svojem življenju. Simba ga pokliče z besedami: »EJGA«, kako ti je ime, prijazni mož? Odsev seveda ni odgovoril, skozi zgodovino pa so tega čudežnega duha preimenovali v EGA. Verjetno zato, ker se lažje izgovori v angleškem ali kakšnem tujem jeziku.
Tako. Da boste vedeli, če vam kdo reče, da imate velik ego ali da vam ne manjka EGA. To pomeni samo to, da je sogovornik pozdravil vaš veliki odsev, ki ga je videl za vami. Pomeni tudi, da ste verjetno poslani od samega Boga, saj se duhovi pojavljajo zgolj izbrancem. Mar ne?
Še eno lastnost ti podari EGO, če se srečaš z njim. Dobiš čudežno moč, ki ti pomaga pozabiti na vse, ki se nahajajo v tvoji bližini. In to zato, ker enostavno mimo njega ne moreš videti. Saj nisi sam kriv zato, če slučajno pohodiš svojega soseda, ki je ravnokar prišel k tebi na obisk. Logično. Kriv je ego, ker je tako velik, da ti zastira pogled.
Simba je torej želel, še posebej po srečanju z egom, takoj prevzeti vodenje krdela. Izkoristil je priložnost, ko se mu je ponudila. To je bilo na dan, ko je odšel stari lev na daljši dopust v svoj brlog. Takrat ga je Simba skupaj s pajdaši vanj zaprl in lev ni mogel več iz njega. Mladi levi so vzpostavili novo oblast. Razdelili so si lovišča, mlada levinja, izbranka najmočnejšega leva, pa si je zaželela tudi vodenje šole za male živali. Nečimrnost ji ni dala miru. Želela je biti prva dama Starnije. Duh, o katerem smo govorili, je namreč zelo nalezljiv.
Ko je levinja izustila željo po vodenju šole za male živali, se je njen izbranec Simba takoj lotil dela. Poklical je kameleona in skovala sta načrt. Ugotovila sta, da potrebujeta za napad na šolo še vsaj šest živali, ki bodo vestno izpolnjevale ukaze. To ni bil navaden načrt. Imenovali so ga z učenimi besedami »cilji posvečujejo sredstva«. Da vas ne bi kakšen učenjak slučajno zavedel, da si je napisane besede izmislil kakšen navaden človek po imenu Machiavelli! Ne jim verjeti. To sta izumila Simba in kameleon.
Za izvedbo načrta sta poklicala lisico in njeno sestrično, pingvina, kameleonovega bratranca, pava ter Simbinega bratranca po imenu TUTAKUJE, ki pa je bil pravi vojskovodja. O njemu ni potrebno izgubljati besed. Saj veste. Vojak kot vojak. Ko je bilo potrebno izvesti kakšno vojaško akcijo (npr. lovljenje gazel) je samo rekel »tu taku je« in vojska je opravila ukazano nalogo. Zato še danes s temi besedami opišemo dogodke, za katere je bolje da se v njih preveč ne vrta. Nekateri tudi pravijo, da z izrekom teh besed izkažemo čast velikemu vojskovodji Starnije.
Celotno operacijo so načrtovali zelo zgodaj zjutraj. Dobra priprava je namreč ključ za uspeh. Akcijo so skrivno poimenovali »lov za kuro«. Zabičali so si, da morajo uspeti, saj gre za čast mlade levinje.
Da ne bi slučajno kdo pomislil, da so želeli dobro šoli za male živali! To takrat ni bilo pomembno. Pravijo, da so kadrovske menjave od tistega časa tudi pri nas pred vsakršnim vsebinskim vprašanjem. Sem povedal preveč učeno? Po domače se lahko temu pojavu reče, da je od tistega časa pomembno zgolj to, da štejejo mesta, ki prinašajo priboljške. Neki modrec pa je v staro knjigo zapisal isti pojav z besedami »Bog si je najprej sam sebi brado ustvaril«. Zdaj razumete, od kje modrecu te učene besede? Ni si jih sam izmislil. To so izumili Starnjani pred njim.
Borci, ki so pripravljali napad na šolo, so se oborožili z »najtežjim« orožjem v Starniji. Uporabili so orožje, ki so ga takrat poimenovali »dezinformacije«. Kaj naj bi to pomenilo še sam ne vem, vem pa, da orožje povzroči velike bolečine, na katere Starnjani niso bili odporni.
V pripravi so imeli tudi klasična orožja, kot so laži (to orožje poznamo, saj gre za nekaj kar ne obstaja), sprenevedanje (tu gre za orožje, ko se delaš, da nekaj ne veš, čeprav to dobro poznaš ali ko zagovarjaš svoja ravnanja, čeprav veš, da nimaš prav) in druge ukane, ki so pomembne za totalni boj.
Izumili pa so tudi novo orožje, ki so ga poimenovali »ignoriranje«. Priznam, da te besede ne poznam. Zato sem si pomagal s slovarjem starnjanskega jezika, ki za navedeno besedo pove naslednje: ignorirati pomeni ravnati, delati namenoma tako, kot bi koga sploh ne bilo. Orožje je torej izredno nevarno. Če te zadane, preprosto izgineš. Te ni. Zdaj razumete, zakaj ima pasavec ščit? Ker bi sicer lahko podlegel pod orožjem, ki so ga izumili Starnjani!
Za klasično orožje je bil zadolžen pav, ki seveda ni bil čisto navaden pav. Menil je namreč, da je slon. Ni bilo živali v Starniji, ki bi ga lahko prepričala v nasprotno. Pav je bil primeren borec tudi zato, ker se je znal lepo operjiti in je bil navzven lahko prav prijazna pojava. Toda njegova narava je bila klena. Danes bi lahko rekli premočrtna. Beseda pomeni, da ko se odločiš in greš po črti naravnost tudi, če črta vodi v brezno, ne popuščaš. V odločnosti mu resnično ni bilo para. Tudi, ko je bilo potrebno nekaj »uskladiti«, je to znal storiti brez napake. Resnično vam povem. Znal je. Bil je celo tako dober, da je izumil novo besedo, ki ji danes rečemo politika.
Pogosto je znal povedati: »vse je to politika«. Modre besede je uporabil vselej, ko ni našel odgovorov na vprašanja, ki so mu jih postavljali Starnjani.
Starnjani besede politika pred tem seveda niso poznali, sliši pa se, da naj bi v takratnih časih beseda bila sestavljena iz besed »POL«, ki predstavlja okrajševalnico za politik in besedo TIKA. Beseda TIKA pa je bila okrajšava za besedi »TIKA TAKA«, ki je označevala uro oz. čas. Če povedano skrajšam, je beseda politika označevala »politik tika taka«.
Že takrat so z besedo politik imenovali gospoda slona, saj naj bi izgledal kot nekdo, ki je vedno polit. Saj veste, da se slon venomer poliva s svojim rilcem. Mar ne?
Starnjani so namreč svoje izbrance volili samo po enkrat in to na točno določen dan in uro. In beseda POLITIKA naj bi vodje spomnila, da prihaja čas (tik tak), ko bo potrebno zapustiti vodenje Starnije. Kdo ve zakaj se tega običaja nismo navzeli tudi današnji ljudje? Verjetno zato, ker bi to pomenilo prevelik umski napor. Izbrati med tistimi, ki jih ni in tistimi, ki se ponujajo, je resnično težko. To drži.
Saj res. Pav je besede »vse je politika« uporabljal zato, da je svoje soborce spomnil, da je potrebno pridobiti čim več priboljškov takoj, saj se bliža dan, ko bodo na vodstvih drugi Starnjani. Ki bodo delili priboljške drugim.
V borbi je posebno mesto dobil tudi pingvin. Njegova naloga je bila, da v imenu staršev malih živali zahteva spremembe v vodenju šole. Beseda »sprememba« je predstavljala skovanko med besedama spreti in memba. Po starnjansko je beseda memba pomenilo član. Angleži so besedo nekoliko posodobili in jo kličejo »member«.
Če je Starnjan uporabil besedo sprememba je to pomenilo, da je potrebno spreti člane Starnije, saj sicer ni mogoče lahkotno vladati. Mislim, da so govorili o izreku, ki se glasi »deli in vladaj«. Izrek so kasneje uporabljali tudi druga ljudstva, ki pa so mu v latinščini rekli Divide et impera.
Pingvin je tako Starnjane prepričeval, da je sprememba dobra stvar saj bo s tem, ko bodo sprti učitelji in ostali prebivalci, to zelo dobro za vzgojni proces. In male živali bodo hitreje sprejele učno snov v svoje male glavice. Kako je to mogoče?
Povedal je naslednje: »Če je učiteljica jezna, se jo male živalce bolj boje in posledica je, da mladički hitreje tečejo. Tek pa malim živalcam rešuje življenja«.
Zato so še danes male živali izredno dobre pri predmetu »ko je kriza, beži čim hitreje proč«.
Ostali člani za boj pripravljenih Starnjanov niso odigrali ključnih vlog, morali so zgolj izvajati ukaze in biti pri tem vsaj toliko zbrani, da niso pozabili pritisniti na gumb, ko je bilo potrebno sprožiti kakšno orožje. Lisica in njena sestrična sta bili zadolženi za udeležbo pri boju in obiranje morebitnih nasprotnikov, Simbin bratranec pa je moral poskrbeti še za organizacijo vojne priprave v svoji votlini, kjer se je hranilo grozdje.
In boj se je začel.
Kure, ki so od pava pričakovale naklonjenost (saj so njegove sestrične po tretjem kolenu), so po prvem bliskovitem udarcu oboroženih Starnjanov, planile v jok. In reka Starnije je poplavila bregove vse do vinskih trt. Prebivalci Starnije so se zdramili. Pa ne zaradi joka. Zaradi vode, ki bi lahko uničila sveto rastlino – vinsko trto.
Prihiteli so na pomoč, a se je k sreči izkazalo, da so kure prenehale z jokom takoj, ko jih je nagovoril pav. Obljubil jim je nove kletke, kot povračilo za potrpežljivost, ki je potrebna zaradi višjega cilja. Prebivališče (votlina, kjer so se male živali učile) ne bo imelo več prepiha. Imelo bo nova okna, vrata. Stene bodo debelejše od prejšnjih. Samo počakati morate na boljše čase, ki prihajajo. Pa bo, je rekel pav. In koruze bo v izobilju. Je še dodal.
Sedaj veste, zakaj so še danes kure zaprte v mrežastih kletkah brez debelih sten? Ker so imele opravka s pavom, ki je zadevo dobro »uskladil«.
Pa tako resen je bil, ko je obljubljal, so tarnale kure, ki niso dobile obljubljeno. Še osli so mu nasedli. Pav jim je namreč obljubil, da je cilj boja v šoli za male živali izboljšana malica za male osličke. Obljubil je več detelje!
Sedaj tudi veste od kje sloves, da lahko osla vsaj enkrat naguncaš! Od tistega dne naprej so osli pripravljeni na ukane in ritnejo takoj, ko jih želi kakšen modrijan preslepiti še drugič. Prav tako od takrat naprej glasno tulijo svoj A, ki predstavlja prvo črko besede, ki smo jo zgoraj že razložili. Mislim na besedo »avto rit eto«.
Toda vojna še ni bila končana.
Da, takšni so bili Starnjani, ki pa so se skozi čas križali z ljudmi. S tistimi, ki so se skrivali v najglobljih jamah. Druge ljudi so pregnali nekam na sever kontinenta, ki se je kasneje preimenoval v Evropo. Zato se ne čudite, če se potomci Starnjanov želijo zgledovati po narodih iz severa vsakič, ko ugotovijo, da je čas za spremembe!
Saj res, verjetno Vas zanima, kako se je končal »boj za kuro«? Ne vprašajte. Bitka se bije še danes. Samo pogledati je potrebno iz luknje.
Starnjan Press