Basen o Starnjanih – kako so nastale nekatere pomembne besede II. del

ps. Tsti, ki še niste prebrali prvega dela…..takoj na začetek. Povezava na članek “Basen o Star-njanih ali kako so nastale nekatere pomembne besede I del…..” – kliknite tukaj.

V deželo Starnijo se je nekoč, po dolgem času blagostanja in miru, vselil NEMIR.

Nemir je zelo težko opisati. Je pa podobno, kot če se pred nevihto počutite poklapano, pa ne veste zakaj.

Nekateri za slabo počutje okrivijo nizek pritisk. Kako je lahko kriv za tlačenje k tlom nizek pritisk, če te pa lahko pritiska k tlom zgolj nekaj, kar ne more biti majhnega ali nizkega. Že ko smo bili majhni vemo, da nas je lahko k tlom pritisnil samo silak, ki je bil visok in težak, ne pa neka mila jera, ki je komaj  uspela premikati trlice, ki jim bi zelo težko rekli noge.

Pustimo to nelogičnost, želel sem samo povedati, da so tudi v Starniji poznali KRIZO, kot danes rečemo stanju, ko priboljške jemljejo samo drugi in do nas ne pride niti drobtinica. Kriza je namreč povzročila nemir.

Samo takrat so pojem KRIZA povezovali s krvjo, in ne z materialnimi stanji posameznika. Ne verjamete? Nastanek besede je skoraj gotovo povezan z dvema besedama in sicer KRI + ZA.  To je mogoče ugotoviti iz hiroglifov, ki so jih našli v neki votlini nad mojo vasjo.

Takrat, v Starniji namreč, so pod tem pojmom razumeli zbiranje krvi za vodstvo Starnije, in sicer iz razloga, da bi pomirile bogove Starnije.

Bogaboječe živali so namreč mislile, da je nemir posledica nezadovoljstva v vodstvu Starnije, ki je zaradi dolgega vladanja pridobilo nekaj preveč kilogramov in vodje niso več hodili na obiske. In vesela lica – veselice so usahnile. To pa je povzročil pravi, ne samo navidezni, nemir med običajnimi Starnjani.

Starnjani so tako začeli spuščati kri drugim Starnjanom, saj so mislili, da bo sveta tekočina pomagala osrečiti nadrejene. Že takrat so vedeli, da kdor pije kri, pridobi na moči.

Zato se ne čudite staršem, če včasih rečejo »ti mi boš izpil vso kri«. Povedati želijo samo to, da vedo, da ste lačni zabave (želite veselice) ampak, da še nimate dovolj moči za nenehno žuriranje.

Starši namreč že vedo, da spuščanje krvi ne odpravi nemira oz., da lahko povzroči tudi trajni mir. Starnjani pa tega seveda še niso vedeli, saj so živeli v t.i. informacijski blokadi. Brali so samo časopis Starnjan. Drugega tudi ni bilo.

Od tistega časa dalje še vedno veliko ljudi pusti, da mu »pobirajo« kri. Z dejavnostjo se ukvarjajo nekakšna neprofitna društva. Navedena društva pa kri prodajajo naprej, tako da priboljšek ne ostane pri njih. To je tako že od časov Starnije, kjer so priboljški bili rezervirani samo za izbrance. Zato je tudi danes običaj, da organizacije, ki delujejo v javnem interesu, priboljške prostovoljno prepustijo pooblaščenim posrednikom, v katerih pa se pretaka čista starnjanska kri. In priboljški so v pravih rokah. In kult lahko živi naprej.

Ko so Starnjani zbrali že skoraj vso kri in so nekatere živali že omedlevale zaradi pomanjkanja potrebne življenske tekočine, je slon odločil, da bo priredil največjo veselico, kar jo je Starnija doživela. Prebivalci so ga očitno z daritvijo prepričali, da je že skrajni čas za pregon nemira iz prelepe doline.

Imel pa je en problem. Kameleon, ki je opravljal nalogo povezave levega in desnega brega Starnije, ni našel več sreče v svojem poslanstvu. Danes bi rekli, da mu je vse padlo dol. To je stanje, ko si prepričan, da si nekaj opravil nezmotljivo in ne najdeš več motiva za izboljšave. Nekateri temu stanju tudi rečejo, da ti uspeh zamegli pogled.

Skratka slon je sprevidel, da mora za veliki dogodek angažirati druge živali, ki bodo osrečile prebivalce prelepe doline. Pomislil je na galeba, ki je bil znan po temu, da je v zelo kratkem času lahko obiskal leve, osle in tudi pave. Skratka zaradi svojih velikih kril je resnično potreboval malo časa, da je prenesel informacije med Starnjani. Imel pa je še eno dobro lastnost. Imel je nezmotljiv posluh za glasbo in talent za hitri ples. Oboje pa se uporablja na veselicah.

Toda. Galeb je zaslutil, da bo moral opraviti skrito nalogo, ki pa bo zahtevala velik napor. Osrečiti vse Starnjane? Sam? In kaj bo rekla na njegovo veliko odsotnost izbranka kobra, ki je slovela tako po kraljevski lepoti kot tudi po strogosti, ki jo je izkazala še posebej, če ubogi galeb ni pravočasno prijadral domov . Kače so bile v tistih časih še posebej nevarne, saj so imele še noge, ki so omogočile bliskovit napad. Galeb pa ni želel tvegati.

Še premnogo vprašanj se mu je risalo po njegovi glavi, ko je preučeval možnost opraviti zahtevano nalogo. In vsa vprašanja so se nagibala k odgovoru, da se je bolje zahvaliti za zaupano nalogo in odleteti nekam na jug.

Od takrat naprej vse ptice vsaj enkrat na leto letijo na jug, kot spomin na pogumnega galeba, ki je našel pravi odgovor na zahtevno vprašanje. Galebi pa od tistega časa naprej veliko časa preživijo v južnih krajih, lahko bi celo rekli da tja romajo.

Naš galeb je odpotoval na jug skupaj s prijateljem krokarjem. Zakaj z njim? Krokar je imel dobro lastnost, da se je ponoči dobro prilagodil temi. Kar pa je ključno za preživetje v nemalokrat divji naravi. Na jugu so takrat živeli še dinozavri. Ki pa niso poznali milosti. Niti do svojih daljnih sorodnikov ne.

Izredno dobro medsebojno usklajeno življenje danes imenujemo SIMBIOZA. To pa zato, ker izhaja besede iz starnjanskega leporečja in je sestavljanka besed SIMBA iz OZA. Pojem SIMBA že poznate, brez dvoma pa ga tudi današnja ljudstva prepoznajo kot levjega kralja.

Pojem OZ pa so včasih povezali s pojmoma »umetnost zabave«. Skratka, če ti je včasih nekdo rekel da imaš z nekom simbiozo, je to pomenilo, da sta s partnerjem prava »kralja živali na področju umetnosti zabavljanja«.

Danes bi ju lahko poimenovali » dream team«. In takšna sta bila tudi galeb in krokar. Eden je kraljeval oz. vodil igro življenja podnevi, drugi ponoči.

Podnevi sta galebarila, ponoči pa krokala. Sedaj veste zakaj se dnevno sprehajanje po južnih plažah, kjer se nahaja veliko hribčkov in dolinc, mokrih teles (zaradi morja seveda) in morskih (danes bi rekli osvežilnih) mehurčkov, še danes imenuje galebarjenje. To velja od takrat, ko sta krokar in galeb uvedla pravilo, da je potrebno zaradi prijaznosti vsakemu bitju nameniti prijazen pozdrav »včer«. To je pomenilo, da voda buta v čer in da samo opozarjata milo bitje na nevarnost, ki preti nanjo. Skratka, lahko pomagata, če bitjece želi.  Galebarjenje pomeni zgolj drugi izraz za lepo vedenje v času dnevnega sprehajanja ob obali.

O tem, kako je nastala beseda krokanje pa ne rabim dosti govoriti. Izraz opisuje situacije, ko ponoči malo krožiš okoli, saj beseda izhaja iz starnjanske besede kroganje. To pomeni, da krožiš po določenem mestu, dokler se kaj veselega ne zgodi. Seveda velja, da moraš tudi ko krokaš uporabljati pozdrav »včer«. Se razume šele, ko naletiš na bitjece, ki potrebuje pomoč.

Vrnimo se mi nazaj v Starnijo.

Ko je slon ugotovil, da nima moderatorja za zabavo, se je spomnil pa mladega petelina, ki je ravnokar ustanovil novo skupino za pomoč mladim kuram z imenom KOKOBAND. Baje je beseda nastala kot skovanka med besedami KOKOŠ in BAND. Starnjani so namreč poimenovali svoje glasbene skupine po namenu uporabe.

KOKOBAND je bil namenjen mladim kokoškam, ki so še mislile, da bodo nekoč poletele na jug. Danes bi rekli, da so bile nekoliko naivne, zato jih je moral nekdo nekoliko zamotiti, da so lažje prebrodile brezglavo mladost.

Mlade kokoške je bilo torej potrebno vrteti, da so mislile, da letijo. KOKOBAND je igral, petelini so vrteli mlade kokoške in naloga je bila opravljena. Iluzija je opravila svoje.

Mlade kokoši so namreč želele poleteti v južne kraje, od koder jim je večkrat pisal galeb. In jim pošiljal pozdrave. Ne potrebujemo razprave, da bi ugotovili, da je bil galeb pri pripovedovanju svojih razburljivih zgodb izredno prepričljiv. Vse so mu verjele. Še preveč.

Res pa je, da je ob pripovedovanju svojih zgodbic močno pazil, da jih ne sliši njegova kraljevska kobra. Takoj bi ga…..saj veste kaj.

Da bi pretental kobro, ki je venomer prežala na morebiti preveč osvajalskega partnerja, je izumil tudi KITARO. Beseda je nastala iz besed KITA ZA ROZCO. Kit je seveda velik sesalec, ki živi v morju in ne tkivo, ki povezuje kosti. Rožice pa tudi poznate. Galeb, ki je imel velik smisel za pretiravanje, je tako obljubil nežnejšemu spolu celega kita, če mu prinesejo rožice. Ali se vam ne zdi, da je je resnično pretiraval? Res pa je, da je petje s kitaro uporabil za sporočanje voščil kuram, ne da bi jih dešifrirala kobra. Slednja je bila namreč prepričana, da želi ubogi galeb s petjem ob kitari zgolj popraviti nekoliko nizek in rezek ton, ki mu je kalil neizmerno željo po petju.

Zato, ker se kokoši še vedno ne morejo upreti šarma galebov, še danes krožijo po dvoriščih, kot da bi ne imele glave.  In zato morajo petelini ali kakšni drugi požrtvovalci tudi danes izredno lepo plesati. Saj veste. Preventivno, da ne bi kakšno pišče spregledalo, da ne bo nikoli poletelo. Vsakršna povezava med plesom v današnjih časih je zgolj naključna. Danes ples pomeni popolnoma nekaj drugega. Pomeni sprostitev ob prijetnem druženju z ljubljeno osebo. In nič drugega.

Skratka. Slon in kameleon sta uspela prepričati skupino glasbenikov KOKOBAND, da priskočijo na pomoč in osrečijo Starnjane. Rekli so, da potrebujejo zgolj prvi vtis, ki bo prepričal Starnjane, da vodstvo še ni za v staro šaro.

Od takrat naprej velja, da je pomemben predvsem prvi vtis zato, ker se o drugem vtisu o določeni stvari nihče ni poglabljal. Pomembna je bila torej zabava, zabava, zabava in še enkrat zabava.  Zakaj je že od časov Starjanov naprej tudi današnja ljudstva ne razmišljajo dlje od prvega vtisa? Prav, vam povem pa še to.

Starnjani so izraz »prvi vtis je najpomembnejši« izumili v igri »merjenja velikosti vtisa stopala v blatu«. Tako so sprejeli pravilo, da šteje samo prvi vtis, saj so drugi vtisi popolnoma enaki prvemu. Zato drugi ne šteje. Ker ni pomemben. Logično. Zakaj bi preverjali drugi in tretji vtis stopala, ko pa imajo že prvega, ki je enak vsem ostalim.

Da boste vedeli zakaj in od kdaj drugi vtis ni pomemben. In zakaj premnogi verjamejo prvemu vtisu, ki je se običajno kasneje prepiše v vse druge tiskane in ne-tiskane nosilce zvoka ali črk.

Res pa je, da sled od vtisa v medijih pripada po-navadi samo eni živali, ki pa mora biti zelo poduhovljena. Saj je ni mogoče najti. Avtorja prvega vtisa namreč.

In kure, pavi in petelini ter druge živali, ki so prejele prvi vtis, saj je bilo poskrbljeno za ples in zabavo so ….. Kdo bi jim zameril. In iskal še drugi vtis.

Pojdimo raje v južne kraje. In pustimo Starnjane pri plesu in zabavi. Pri tem delu jih ni dobro motiti.

Obiščimo sončni Mediteran, ki se nahaja približno dve uri letenja od tu.

Tam je bilo pa noro. Galeb in krokar sta odletela na jug, kjer sta našla svoj mir. Seveda ne rabim poudarjati, da s sabo nista odpeljala kobre in udava, krokarjeve lepše polovice. Bila sta sama. Danes bi rekli, da sta imela fantovski večer. In noč. In jutro. In dan. In tako naprej.

Na prečudovitem otoku sta namreč srečala pisano druščino živali, ki jih do tedaj še nista poznala. Neznano pa privlači. Sicer verjetno ne bi v svoje gnezdo privabila kobre in udava. Mar ne?

Tudi o prvem srečanju med galebom in kobro Vam napišem posebno zgodbo, saj je zelo zelo zelo dolga. Od takrat, ko sta pričela skupno življenje galeb in kobra tudi izraz »ljubezen ne pozna meja«. Saj res, ali veste kako je nastala beseda LJUBITI? Lj je okrajševalnica za ljubko. Ubiti pa so od nekdaj uporabljali kot besedo, ki je opisovala postopek preganjanja ljudi iz Starnjije (danes bi rekli pošiljanje ljudi v druge dimenzije).

Skratka, Starnjani so besedo LJUBITI (ljubko ubiti) uporabili kot spomin na partnerstvo med kobro in galebom. Kobre so namreč dosledno ljubile (ubile nežno) svoje izbrance. Sedaj veste tudi od kje izraz “ubij me nežno”. Dandanes to stanje (ljubiti) zahtevajo tisti, ki ljubezni oz. vseh posledic, še niso spoznali. Brez dvoma.

Iz navedene dogodivščine pa izhaja tudi šport, ki ga danes imenujemo jadranje. O, ko bi vedeli, kje sta se spoznala galeb in kobra? Ne morem si kaj, da vam ne izdam skrivnost. V čebru sta se spoznala. In kako je nastala jadrnica? Kaj ne veste, da je jadrnica samo nekoliko večji čeber, na katerega je obešeno nekakšno platno, ki je podobno pokrivalu za ljubezensko gnezdece? Se vam že svita? Obljubim, da drugič povem celotno zgodbo.

Skratka. Galeb in Krokar sta pristala v kraju, kjer za nemir ni bilo prostora. To sem že povedal. Pustila sta ga namreč doma. Svojima izbrankama.

In tam, na morju seveda, sta srečala tudi čudne živalice, ki so živele v vodi. Poimenovala sta jih – RIBE. Kje sta našla to ime, ne vem. Ko ju srečam, ju povprašam.

p.s. Da so ribe resnično popularne tudi v današnjih časih in da potomci galebov in krokarjev tudi danes opevajo dogodek odkritja prečudovitih bitij, lahko zasledimo tudi v video posnetkih. Več o tem – kliknite tukaj.

Vam pa povem, da sta naša junaka glavna razloga za še en nepojasnjen pojav in sicer  metanje rib iz vode. Saj veste za, še dandanes nepojasnjeni pojav, ko se ribe masovno mečejo iz vode?  Poslušajte.

Ko sta galeb in krokar nekoč pohajkovala ob obali prekrasnega otoka, jih zagledajo mlade tune in sardelice. Ne morejo verjeti svojim očem. Ali vidijo prav? Ali je to res? »Udari me, verjetno sanjam«, je rekla sardelica tuni. In tuna je sardelici naredila uslugo – ampak malo preveliko.

In sardelica je poletela kot bi jo vrglo iz katapulta. Galeb, ki je bil resnično izreden pevec, pa je ravno takrat zapel svoj visoki C in glej ga zlomka. Sardelica je pristala v požiralniku našega pevca. Toda ni prenehal peti. In tudi izpljunil ni. In sardelice ni bilo več.

Ko so ostale sardelice videle, da se njihova sestrična ni vrnila iz objema prelepega galeba, so se pričele metati na kopno, saj so tudi same želele dotakniti božanstvo. Sledile so jim tudi ostale ribe. Tudi večje. Z leti so izlete na kopno izvajale samo še bolj starejše ribe. Zakaj, ne vem. Verjetno zaradi tega, ker se z leti slabe stvari že nekoliko pozabijo. Lahko pa, da je pojav povezan z močnim hrepenenjem, ki ga v sebi še vedno nosijo ribe, ki imajo izkušnje. Mlajše ga še nimajo.

Galebi še danes verjamejo, da se sardelice ne morejo upreti šarmu prelepih bitij. Zato jih tudi lovijo. Saj veste. Tudi današnje punce včasih raje vidijo, da jih kakšen fant prvi obgovori. Galebi torej še vedno verjamejo, da so ribice njihove največje oboževalke.

Galeb in krokar pa sta včasih, ko jih je v to prisilila situacija, s sabo na pot v južne kraje vzela tudi svoji izbranki.

Saj veste. Danes kače pičijo samo, če jih ogrožamo. Galeb in krokar sta to dobro vedela. Zato sta bila doma izredno pohlevna. Ampak včasih so kače pičile tudi če si bil prijazen do njih. Ko so imele kače še noge je bilo torej vse drugače. Bile so hitrejše in so lahko napadle že, če si jih samo malo postrani pogledal. In imele so velike in izredno tanke noge. Pa še veliko jih je bilo.

V spomin na prečudovite nogice, ki so jih nekoč imele kače, si po nekaterih razlagah danes ženske obuvajo visoke pete. Kaj mislite? Ali bi šlo lahko za klic gena, ki nezavedno sili naše družice, da si podaljšujejo noge? Kdo bi vedel. Jaz to na glas ne upam govoriti. Si upate vi?

Saj res. Ali veste kako so kače izgubile svoje okončine in so izgubile hitrost, ki jo zagotavljajo noge? In so postale posledično tudi bolj pohlevne? Prav, povem vam še to zgodbo.

Kobra in udav sta s časoma od svojih izbrancev zahtevale, da jih vzameta s sabo na jug vedno, ko se je v moških telesih prebudi nemir. Spoznali sta namreč, da nemir ostane doma tudi, če partnerja odideta. In se lahko naseli v njih. To pa povzroča stanje, ki ni prijetno.

Zaradi izkušenj sta se zato odločili, da potovanja na jug brez njiju več ni dovoljeno. Želeli sta namreč mir tudi zase.

Zato ne razumem današnjih žena, ki govorijo, da komaj čakajo, da mož, ki se odloči obujati spomine na pogumne morjeplovce, zapusti njun domek. Ali ne vedo, da bo doma pustil nemir, ki se lahko naseli v njih? In kaj bo potem? Ko bo nemir opravil svoje?

V trenutkih, ko se v telesu naseli mir, je namreč vse drugače. Srečaš se z nirvano. To ni deklica. Kot bi nekdo pomislil na prvo žogo.

Starnjani so pojem povezali s popolno umiritvijo uma, osvobojenega od pohlepa, jeze in drugih stanj, ki povzročajo trpljenje. Ta mir, ki je pravzaprav osnovna narava uma, se razkrije, ko se raztopijo osnovni vzroki kvarnih stanj.

To si nisem izmislil sam. To sem nekje prebral. Vem, da sem nekoliko zakompliciral. Povedati želim samo, da v južnih krajih, ko ne spoznaš še nobene osebe do te mere, da bi te lahko ogrožala ali povzročala neprijetnosti, resnično lahko srečaš nirvano.

In to sta vedeli tudi naši junakinji. Želeli sta drugo stanje. Sedaj veste od kje izraz, da je neka gospodična v drugem stanju? Gre za pojav, ko srečnica umiri svoj um, osvobojenega od pohlepa, jeze in drugih stanj, ki povzročajo trpljenje. Vem. Tega ni mogoče preveriti. Ker je to že izven mode – biti v drugem stanju mislim. Zato samo verjemite, da je bilo vsaj včasih tako.

In kako sta naši junakinji našli nirvano? Na sprehodu po prelepem otoku sta odkrili drevo, ki je rojevalo prečudežne sadeže. Ki izredno hitro fermentirajo. In ležijo na tleh. Samo pobrati jih je bilo potrebno. V usta so kar sama poskakala. Ali pa so padla v usta, če si ležal na hrbtu. Ne vem natančno.

Ubogi revici se seveda nista mogli upreti skušnjavi in sadja, podobnega hruškam, nista mogli prenehati konzumirati. In to z dneva v dan. In s časoma sta ugotovili, da nog sploh več ne rabita. Še več. Ovirale so ju. Pri njunem najljubšem opravilu.

Sadje sta uživala tako intenzivno, da sta se morali cel čas plazili. Če pa nekaj trenutno ne rabiš in te celo ovira, pa odvžeš. Zakaj bi nekaj šparal za hude čase ali za druge priložnosti? Tako sedaj veste, zakaj so še danes kače brez nog. Ker so jih odvrgle v trenutku nerazsodnosti torej takrat, ko so jim noge predstavljale problem. Fermentacija, ki je nekoliko strokoven izraz za pretvarjanje sladkorja v alkohol, je namreč opravila svoje. Še to. Se vam že svita od kje beseda FERMENTACIJA? Ne? Femme + taca + ja. Ni logično? Beseda pove, da ženske (femme – po starnjansko ferme) imajo noge, ja, ampak samo dokler gre za fermentacijo, torej začetek nekega procesa. Ko proces opravi svoje…uporabite domišljijo.

p.s. Čudežno drevo, ki je krivo za to, da kače nimajo nog, še vedno živi. Ne verjamete? Kliknite tukaj in preverite.

Sedaj tudi veste zakaj je Bog uporabil nerazsodno bitje v zgodbici o Adamu in Evi. Logično. Razsodna žival nikoli ne bi poskušala zavesti Eve, torej žene, ki je na ta svet bila poslana izključno zaradi ljubezni do Adama.

Danes nas prepričujejo, da morajo žene može zgolj spoštovati in jih ne ljubiti. Pravijo namreč, da moški ne razumejo ljubezni, in da mora nežnejši spol posredovati čustvo, ki ga njen partner lahko razume. S tem bi se strinjal. Nekaj, kar ne razumeš, težko želiš. Je pa res tudi, da moškim že v zibelke položijo resnično zgodbo o tem, kako je nastala beseda ljubiti (ljubko ubiti).

Ups. Kaj pa če tudi mladim punčkam povedo mamice isto zgodbo? In še vedno mladenke želijo ljubiti?

V naslednji zgodbi nekoliko več o tem, od kje izraz »nima smisla odkrivati tople vode«. Tudi ta izraz so izmislili Starnjani. Samo oni so v to resnično verjeli. Danes bi rekli, da so izrek uporabljali dobesedno.

Še nekaj za zaključek. Ne za ključek (mali ključ). Mislim zares za konec.

Besedo VOLITI so prav tako izumili Starnjani. Ko gre vol v čredi v kraj, kjer misli, da bo boljša paša, opisujemo tudi danes dogodek, povezan z iskanjem avtoritete, ki ti omogoči stanje ugodja. Upanja v boljšo prihodnost. Več paše. Ko bo nekdo drug poskrbel zate. In ti bo zagotovil službo, hrano, vodo. Skoraj bi napisal tudi, da ti bo nekdo, ki si ga volil, priskrbel še ženo. Ampak sem si premislil. Ker bi to bilo brez dvoma že pretiravanje. Da ti bo politik “zrihtal” boljšo polovico? Ko pa je slednja (najboljša polovica) vendarle rezervirana za zvezde (Starnjane). Se strinjate?

Skratka. VOLITI = VOL + ITI !

p.s. Danes lahko zasledimo, da nas (volilce) večkrat želijo označevati z ovcami in ne z voli. Sedaj, ko ste izvedeli pravi pomen besede voliti, zmerjevalce opozorite, da so vas poklicali z napačnim imenom. Ostanimo torej to, kar smo. Voli.

Starnjanpress II.

Basen o Star-njanih ali kako so nastale nekatere pomembne besede I. del

Nekoč v davnih časih, v deželi ob zeleni reki, so živeli zelo zanimivi prebivalci. Imenovali so se Starnjani. Gre za bitja, ki so se imela za zvezde, kot bi danes imenovali pomembne estradne umetnike. Besedo so prevzeli Angleži (star = zvezda), v naših krajih pa ljudje raje dobre umetnike kličejo »zvezde«.

V današnjih časih bi Starnjane poimenovali verjetno živali, sebe pa seveda takrat niso poimenovali tako. Kako le, ko pa drugih bitij sploh niso zaznali. Ljudje so v tistih časih živeli samo ponoči in to v najbolj globokih votlinah, saj so podnevi vladal strašni Starnjani. Ti pa nikakor niso prenašali ljudi. Če so Starnjani samo zavohali človeka, so takoj organizirali straže, ki so vsiljivce-ljudi pregnale iz obljubljene dežele. Ljudje pa niso bila hrabra bitja. To so Starnjani dobro vedeli. Še to. V čast ustanavljanju straž zoper ljudi še danes sodobniki poimenuje določene kraje – Straža.

V prelepi reki v dolini Starnija so živeli raki, v votlinah so prebivale čudne ribice, ki so bile podobne človeku. V premnogih mlakah so živele žabe in ribe, v pobočjih škržati in kače, na poljih miši in mačke, v votlini medvedi, volkovi.  Tudi konji in krave so bili prebivalci skupnosti, res pa je, da so bili v manjšini. Na pašnikih se je pasla čreda oslov, ki pa jih nihče ni jemal resno. Zakaj? Ker niso želeli biti niti konji niti zebre. Da boste vedeli, zakaj imajo osli od takrat tako čuden sloves. Niso namreč hoteli biti podobni nobeni živali, ki se je imela za pomembno. Želeli so ostati samo to kar so. Osli.

Skratka. Dolina je cvetela v svoji različnosti. Kot bi jo narisal sam stvarnik. Prelepa polja, mogočni gozdovi, zelenomodra reka.  Kaj si Starnjan sploh še lahko želi? Ima vse kar vidi, drugo pa itak ne obstaja. Že takrat je veljalo, da se je vredno boriti samo za tisto kar šteje. Šteje pa samo to kar se vidi. Ali vonja. Ali sliši. Ali okusi. Že od takrat naprej velja, da je najboljše kar se ti lahko zgodi …. ena velika salama. Njo lahko poduhaš, vidiš in jo na koncu poješ. Zato šteje. Sedaj tudi veste, zakaj premnoga ljudstva malikujejo salamo in ji prirejajo praznike.

Skupnost je živela idilično življenje. O skupnih stvareh so odločali na srečanjih, praviloma v votlinah, kjer so hranili grozdje. Saj res. Vas zanima kako je nastala beseda vino? To je bilo takole.

Lisice so shranjevale grozde v votlinah, kjer je občasno izvirala tudi prečudovita voda. Ko se je iz nje rodil hudournik in je pritekel v votlino, je v svoji silni moči stisnil grozdje in nastala je sladka pijača, ki pa je postajala vsak dan bolj kisla. Ko so Stranjani, sicer po pomoti, nastalo pijačo tudi posrkali, so se počutili izredno lepo. Danes bi rekli, da so bili v rožicah. Poskušanje nove pijače jim je prešlo v navado. Na koncu so se že vikali in vzklikali VI NO?. To je pomenilo ali tudi Vi nebi poskusili to prečudovito pijačo? S časoma je je pijači prijelo ime VINO.

V teh prečudovitih votlinah, kjer so hranili vino, so izvolili svojega predstavnika, ki je skrbel o splošnih stvareh, kot primeroma čiščenje poti, skrb za vodo, prevoz malih živali v šole itd. Saj res. Starnjani so imeli tudi vrtec za male živali. O kako lepo je bilo videti male opice, slončke, tigre, kako se skupaj igrajo. To je bilo lepo življenje. Resnično vam povem.

Najpomembnejše mesto v skupnosti, namreč vodenje Starnjanov je zasedel slon, saj je dajal vtis mogočne in pokončne živali. Vse svoje hibe je pokril z avtoriteto, ki jo je kupil na srečanju slonov, ki so vodili tudi druge skupnosti. To besedo so takrat zelo resno vzeli. O pravem pomenu besede se še do današnjega dne ni razpravljalo. Zato me ne vprašajte, kaj naj bi ta beseda pomenila. Tudi takrat se Starnjani o tem seveda niso spraševali. Je pa res, da so določene živali vzeli besedo skrajno resno. Zelo pomembna je bila tista beseda, za katero je lahko slon skril pomanjkanje znanja, volje ali pa strah pred mišmi.

Nekateri tudi trdijo, da so Starnjani skovali besedo avtoriteto iz treh besed in sicer: avto + rit + eto. Še to. »AVTO« je v stari starnjanščini pomenila »SAM«. Tako so razlagali, da pomeni avtoriteta nič drugega kot »eto pojdi sam v svojo rit«. Toda tega ne razlagajte naprej, ker te razlage ni mogoče preveriti.

Slon si je za svojega namestnika izbral kameleona. Beseda je skovanka med besedami kamen  + le + on. Takrat naj bi beseda pomenila, da je trden kot kamen in da mu je tudi zelo podoben. Glavna kvaliteta kameleona je bila prilagajanje okolju, ki je bilo takrat zelo kamnito. Danes bi rekli kraško. Saj veste, da se morajo živali včasih prilagoditi okolju, mar ne? Zakaj je slon izbral za namestnika kameleona? Mislil je, da je dobro, da ima ob sebi vsaj eno žival, ki se lahko prilagodi tako prebivalcem iz levega, kot tudi živalim iz desnega brega prelepe reke.

Kameleon v tistih časih še ni uporabljal trika spreminjanja barv. Tako da je naš junak tudi izumitelj sposobnosti spreminjanja barv. Kako je kameleon ugotovil, da je najboljše prilagajanje spreminjanje barv? Takoj Vam povem.

Na levi strani reke so namreč Starnjani vzgajali vinsko trto, ki je jeseni pordečela. Kako so uživali prebivalci levega brega, ko je vinska trta dozorela. Pravijo, da je včasih veselica trajala tudi po tri dni. Saj res. Ali vas zanima, kako je nastala beseda VESELICA? Starnjani iz levega brega so v času obiranja grozdja imeli vesela lica. Tako je nastala ta naša zelo pomembna beseda.

Da bi ga prebivalci leve strani reke vzeli kameleona za svojega, se je prebarval na rdeče in že je postal njihov član, ki je imel značilna rdeča lica. Barva se je zažrla v kožo in glej ga čudeža, kameleon jo je priklical na plano takoj, ko je začutil potrebo po bližini s Starnjani iz levega brega reke.

Na desni strani reke pa so živali veliko svojega časa preživele v votlini, namenjeni za meditacijo. Danes bi tej besedi lahko rekli počivanje. Ker je bilo tam bolj temno, je moral kameleon, če je želel prenesti voljo svojega gospodarja, seveda spremeniti tudi barvo v črno, da so ga prebivalci bolje sprejeli.

Slon je že vedel, zakaj je kameleon najboljši partner pri upravljanju skupnosti. Zdaj veste tudi vi, kako je prišlo do tega, da kameleoni spreminjajo barve.

Skupnost Starnija je živela dokaj idilično življenje. To sem že povedal. Samo poudariti želim, da je bilo res tako. Za tiste, ki ne verjamete na prvo besedo. V času Starnije je namreč veljalo, da je najpomembnejše od vodje pametno govoriti, od slušatelja pa se upogniti, ko je govorec izrekel čudežne besede. In to takoj, ko avtoriteta izusti besede. Včasih je bilo dobro, da je bil izpolnjen ukaz že, ko se je beseda samo prekucnila skozi jezik vodje in še ni dosegla niti ustnic. Če pa je vodja izustil zgolj prvo črko besede, pa je bilo modro upogniti hrbet iz razloga, da je vodja videl, da ti niti na misel ne pride dvomiti v njegove besede.

Od tistih časov se zato ljudje raje upogibajo, kot sprašujejo ali dvomijo. Zato ne zamerite staršem, ki včasih zahtevajo upogljivost, vi pa ne veste zakaj je to potrebno. Ne sprašujte. To je zato, ker je to tako že od časov Starnije. Saj res, v novejši zgodovini Starnije, so besedo posodobili, tako da se uporablja beseda ubogljiv. To pa zato, ker so Starnjani nekoliko kasneje spoznali Boga, ki je nadomestil vodjo iz stare dobe.

Starnjani so imeli hrane dovolj, saj so hodili ponjo v druge doline. Svojo – dolino oz. svoje pašnike so namreč »šparali«, verjetno za svoje potomce. Kdo bi vedel. Mogoče pa so s tem želeli zgolj ohraniti lepoto narave, ki je bila takrat resnično prekrasna. Ni potrebno poudarjati, da Starnjani še niso poznali prašnih cest, polnih tovornjakov ali pa polivanja svojih iztrebkov pred odprtinami votlin, velikih dimnikov, ki bruhajo saje in tako naprej. Govorijo, da so Starnjani bili pravi ekologi že s tem, ko v naravo niso posegali niti tako, da bi popasli travo, ki jim leži pred votlino. Saj res. Tudi onesnaževanja s hrupom niso poznali. Niti naprav, ki cele noči preganja strahove iz  nekakšnih topov. Namen teh naprav je bil preganjanje ljudi, ki so želeli ponoči napolniti svoje želodčke.

V Starniji pa so seveda nastali tudi spori, še posebej v času parjenja. Saj veste, da so določene živali v tem času nekoliko bolj občutljive. Spori so nastali tudi takrat, ko je slon uveljavil svojo avtoriteto mimo volje prebivalcev. Takrat so Starnjani vzeli stvar v svoje roke in so na avtoriteto nekoliko pozabili. Kdo bi jim zameril. Ko so pa verjeli, da »delata« slon in kameleon samo v njihovo dobro. In ko so ugotovili, da temu ni čisto tako … so se vneli boji, praviloma v votlinah, kjer so hranili pijačo. Pa še besedo avtoriteto so razlagali po Starnjansko (beri »eto pojdi v svojo rit«).

Starnjani so vse informacije o dobrih delih svojih voditeljih izvedeli iz časopisa, ki so ga poimenovali Starnjan. To je bil čisto pravi časopis z vsemi informacijami, ki so pomembne za življenje slehernega Starnjana. Veste včasih ni bilo tako, da je živali zanimalo, kaj bodo jutri jedle, kje bodo spale in podobne reči, ki dandanes tarejo ljudi. Takrat je bilo vse drugače.

Pomembno je bilo zgolj to, kdaj te obišče slon, saj bo takrat zagotovo veselica. Vsaj tako so mislili. Zato je bilo za Starnjane najpomembnejša informacija, koga je ali bo v tem mesecu obiskal slon. V zadnji številki je pisalo, da je obiskal staro medvedko.

V časopisu je pisalo tudi, da se bliža največji praznik Starnije in sicer praznik nedela. Praznik nedela je bil največji praznik v Starniji, saj so na ta dan prikazali vsa dela in naprave, ki so jih uporabljali v preteklosti in jih celo v času Starnije ni bilo več.  Kako pa lahko kaj narediš, če prikazuješ nekaj, kar ni več. Kajne? Zato je bil nedelo največji praznik. Da se Starjani slučajno ne bi spomnili, da bi izvedli aktivnosti, ki zahtevajo napor. Še posebej miselni napor je bil izredno nezaželen.

Male živali so bile resnično zdrava in vesela bitja. Navihano so hodile v šolo za male živali, se podile za okroglimi sadeži, se učile živalske pisave, kruljenja in tudi paritvenega plesa. Vodja šole je bil učeni pasavec, učiteljice pa so bile kure, petelini in purani in druge živali, ki so naredile poseben izpit za poučevanje. Imeli so tudi učitelja za tuljenje, kar bi danes imenovali učitelja za glasbo. Predmet je občasno učil petelin, ki je imel zelo veliko perjanico in velik posluh za sodobno glasbo. Vodil je tudi krožek, ki so ga imenovali krožek za pomoč vsem živalim.

Predmet »tuji jezik« je bil še posebej zanimiv. Opice so se učile kikirikanja, piščančki so se učili lajanja, mali kužki so morali govoriti govorico ovc. Tuje jezike je učila najstarejša kura, ki je imela pri pasavcu še posebno mesto. Bila je njegova zaupnica. Verjetno zaradi izkušenj.

Biti učitelj malim živalim je bilo namreč najpomembnejše delo v Starniji. Kot sem že povedal, drugega dela živali tudi niso imele. Zato je še danes najpomembnejše za male živali, da se učijo. Kaj bodo delale, ko bodo velike, pa tako in tako ni pomembno.

In zato tudi danes ljudje izobražujejo svoje mladičke, brez da bi vedeli, v kaj jih želijo izobraziti. Torej ne krivite ministre za izobraževanje za morebitno napačno pot, ki jo ubira. Krivi so geni Starjanov, ki se pretakajo po žilah ljudi. Prav gotovo.

Starši so lahko o napredku v šoli svojih mladičkov izvedeli na zadnji šolski dan vsakega šolskega leta. Tudi pasavec je namreč kupil avtoriteto, kar pomeni, da se v njegovo delo v času izobraževanja ni smel vmešavati nihče. Prav nihče. Saj res. Sedaj tudi veste zakaj danes uporabljajo pasavca v reklamah, ki opominjajo otroke, da se morajo v vozilih privezati. Pasavec je bil namreč eden izmed najznamenitejših predstavnikov Starnije, danes bi lahko rekli, da je bil izumitelj. Pogruntal je namreč ščit, ki te varuje pred vsakršnim orožjem, ki se je takrat uporabljalo v Starniji. Več o orožju, Vam povem v nadaljevanju.

In tako so minevali dnevi. Navzven je delovala skupnost zelo usklajeno. Ne me vprašati, kaj to pomeni »usklajeno«? Takrat je to pomenilo, da so živali hodile na obiske drugim živalim, za hrbtom pa so jih opravljale. Prav tako je beseda pomenila tudi to, da je potrebno brezpogojno ubogati avtoriteto. Ne bom razlagal kaj pomeni beseda »brezpogojno«, saj za to nimam časa. V eni izmed knjig pa lahko preberemo, da to pomeni »verjeti tudi, če sam to še nisi videl ali poizkusil«. Kdo ve.

Vsi spori so se torej »uskladili«, za kar sta poskrbela kameleon in slon. Včasih sta morala obljubiti kakšni živali tudi priboljšek. Da je bil mir v deželi. Nekomu so obljubili malo večjo pašo, drugemu nekakšno juho v kateri so plavali vsaj tri vrste mesa, tretji pa se je zadovoljil že z novo zadolžitvijo, kar je pomenilo, da je dobival priboljšek vsak mesec in sicer petega v mesecu. Na točno določen dan. To je bilo v Starniji velik privilegij, saj je bilo premnogo prebivalcev zaradi velike suše, ki je vladala tisto poletje, lačnih. In žejnih seveda, saj je vino po navadi pošlo že zelo zgodaj.

V Starniji so živeli tudi levi. Glavni lev je bil že nekoliko onemogel, zato se je odločil, da bo več časa preživel na hribčku v svojem brlogu, ki ga je sam izgradil. Takrat so temu rekli, da si si je sam »izdrgnil« votlino.

Mladi levi so samo čakali na ugoden trenutek za prevzem krdela. Toda v Starniji prevzem krdela ni mogoč brez soglasja slona in kameleona. Ko sta slednja ugotovila, da bi bilo za Starnijo dobro, da krdelo prevzame bolj »usklajeni« lev, saj stari ni ubogal avtoritet, sta ukrepala in dala soglasje mlademu levu, za prevzem krdela.

Najmočnejši lev, ki se je glasil na ime SIMBA, ni čakal dolgo. Saj veste, od kje je dobil junak iz pravljice ime, mar ne? Ne? Potem pa poslušajte.

Že v času Starnije so namreč poznali šolo za prevzemnike, ki so jo poimenovali »MBA«. Kaj pomeni MBA ne vem, takrat pa je to pomenilo vstopnico v visoko družbo Starnjanov.

Simba je opravil preizkus MBA z odliko. Glavni predmeti v šoli so bili »krepitev ega«, opravljanje samopromocije in podobnih predmetov, ki se že dolgo ne poučujejo več. Ugotovili so namreč, da so predmeti primerni za večje skupnosti od Starnije, ki je bila navajena na usklajeno življenje brez osebnosti, ki bi zahtevale košček časti, ki je že v celoti rezervirana za slona in kameleona. Toliko časti, da bi jo porabili še za Simbo, pa tudi Starnija takrat ni premogla.

Ampak. Simba je vseeno pravočasno opravil šolo MBA, in od takrat je vsako žival, ki jo je srečal na sprehodu vprašal: »SI MBA?«. In to samo zato, ker je vedel, da ubogi sogovornik ni mogel opraviti MBA šole že zato, ker ni imel dovolj znanja iz lova na šibkejše živali. Lov je bil namreč pogoj za vpis v MBA šolo. Tako. Sedaj veste, kako je nastalo ime za junaka risanega filma.

Simba je močno želel postati prvi lev v krdelu. Prvo mesto v krdelu je pomembno za »ego«, ki se hrani s častjo. Saj vem. Ne veste kako je nastala beseda »ego« oziroma »ega«. No. Pa vam povem še to resnično resnično zgodbo.

Ko je Simba nekega dne pohajkoval ob reki, kar bi danes rekli trimčkal, je nenadoma zagledal odsev v vodi. Bil je izredno podoben najmogočnejšemu bitju, kar ga je videl v svojem življenju. Simba ga pokliče z besedami: »EJGA«, kako ti je ime, prijazni mož? Odsev seveda ni odgovoril, skozi zgodovino pa so tega čudežnega duha preimenovali v EGA. Verjetno zato, ker se lažje izgovori v angleškem ali kakšnem tujem jeziku.

Tako. Da boste vedeli, če vam kdo reče, da imate velik ego ali da vam ne manjka EGA. To pomeni samo to, da je sogovornik pozdravil vaš veliki odsev, ki ga je videl za vami. Pomeni tudi, da ste verjetno poslani od samega Boga, saj se duhovi pojavljajo zgolj izbrancem. Mar ne?

Še eno lastnost ti podari EGO, če se srečaš z njim. Dobiš čudežno moč, ki ti pomaga pozabiti na vse, ki se nahajajo v tvoji bližini. In to zato, ker enostavno mimo njega ne moreš videti. Saj nisi sam kriv zato, če slučajno pohodiš svojega soseda, ki je ravnokar prišel k tebi na obisk. Logično.  Kriv je ego, ker je tako velik, da ti zastira pogled.

Simba je torej želel, še posebej po srečanju z egom, takoj prevzeti vodenje krdela. Izkoristil je priložnost, ko se mu je ponudila. To je bilo na dan, ko  je odšel stari lev na daljši dopust v svoj brlog. Takrat ga je Simba skupaj s pajdaši vanj zaprl in lev ni mogel več iz njega. Mladi levi so vzpostavili novo oblast. Razdelili so si lovišča, mlada levinja, izbranka najmočnejšega leva, pa si je zaželela tudi vodenje šole za male živali. Nečimrnost ji ni dala miru. Želela je biti prva dama Starnije. Duh, o katerem smo govorili, je namreč zelo nalezljiv.

Ko je levinja izustila željo po vodenju šole za male živali, se je njen izbranec Simba takoj lotil dela. Poklical je kameleona in skovala sta načrt. Ugotovila sta, da potrebujeta za napad na šolo še vsaj šest živali, ki bodo vestno izpolnjevale ukaze. To ni bil navaden načrt. Imenovali so ga z učenimi besedami »cilji posvečujejo sredstva«. Da vas ne bi kakšen učenjak slučajno zavedel, da si je napisane besede izmislil kakšen navaden človek po imenu Machiavelli! Ne jim verjeti. To sta izumila Simba in kameleon.

Za izvedbo načrta sta poklicala lisico in njeno sestrično, pingvina, kameleonovega bratranca, pava ter Simbinega bratranca po imenu TUTAKUJE, ki pa je bil pravi vojskovodja. O njemu ni potrebno izgubljati besed. Saj veste. Vojak kot vojak. Ko je bilo potrebno izvesti kakšno vojaško akcijo (npr. lovljenje gazel) je samo rekel »tu taku je« in vojska je opravila ukazano nalogo. Zato še danes s temi besedami opišemo dogodke, za katere je bolje da se v njih preveč ne vrta. Nekateri tudi pravijo, da z izrekom teh besed izkažemo čast velikemu vojskovodji Starnije.

Celotno operacijo so načrtovali zelo zgodaj zjutraj. Dobra priprava je namreč ključ za uspeh. Akcijo so skrivno poimenovali »lov za kuro«. Zabičali so si, da morajo uspeti, saj gre za čast mlade levinje.

Da ne bi slučajno kdo pomislil, da so želeli dobro šoli za male živali! To takrat ni bilo pomembno. Pravijo, da so kadrovske menjave od tistega časa tudi pri nas pred vsakršnim vsebinskim vprašanjem. Sem povedal preveč učeno? Po domače se lahko temu pojavu reče, da je od tistega časa pomembno zgolj to, da štejejo mesta, ki prinašajo priboljške.  Neki modrec pa je v staro knjigo zapisal isti pojav z besedami »Bog si je najprej sam sebi brado ustvaril«. Zdaj razumete, od kje modrecu te učene besede? Ni si jih sam izmislil. To so izumili Starnjani pred njim.

Borci, ki so pripravljali napad na šolo, so se oborožili z »najtežjim« orožjem v Starniji. Uporabili so orožje, ki so ga takrat poimenovali »dezinformacije«. Kaj naj bi to pomenilo še sam ne vem, vem pa, da orožje povzroči velike bolečine, na katere Starnjani niso bili odporni.

V pripravi so imeli tudi klasična orožja, kot so laži (to orožje poznamo, saj gre za nekaj kar ne obstaja), sprenevedanje (tu gre za orožje, ko se delaš, da nekaj ne veš, čeprav to dobro poznaš ali ko zagovarjaš svoja ravnanja, čeprav veš, da nimaš prav) in druge ukane, ki so pomembne za totalni boj.

Izumili pa so tudi novo orožje, ki so ga poimenovali »ignoriranje«. Priznam, da te besede ne poznam. Zato sem si pomagal s slovarjem starnjanskega jezika, ki za navedeno besedo pove naslednje: ignorirati pomeni ravnati, delati namenoma tako, kot bi koga sploh ne bilo. Orožje je torej izredno nevarno. Če te zadane, preprosto izgineš. Te ni. Zdaj razumete, zakaj ima pasavec ščit? Ker bi sicer lahko podlegel pod orožjem, ki so ga izumili Starnjani!

Za klasično orožje je bil zadolžen pav, ki seveda ni bil čisto navaden pav. Menil je namreč,  da je slon. Ni bilo živali v Starniji, ki bi ga lahko prepričala v nasprotno. Pav je bil primeren borec tudi zato, ker se je znal lepo operjiti in je bil navzven lahko prav prijazna pojava. Toda njegova narava je bila klena. Danes bi lahko rekli premočrtna. Beseda pomeni, da ko se odločiš in greš po črti naravnost tudi, če črta vodi v brezno, ne popuščaš. V odločnosti mu resnično ni bilo para. Tudi, ko je bilo potrebno nekaj »uskladiti«, je to znal storiti brez napake.  Resnično vam povem. Znal je. Bil je celo tako dober, da je izumil novo besedo, ki ji danes rečemo politika.

Pogosto je znal povedati: »vse je to politika«. Modre besede je uporabil vselej, ko ni našel odgovorov na vprašanja, ki so mu jih postavljali Starnjani.

Starnjani besede politika pred tem seveda niso poznali, sliši pa se, da naj bi v takratnih časih beseda bila sestavljena iz besed »POL«, ki predstavlja okrajševalnico za politik in besedo TIKA. Beseda TIKA pa je bila okrajšava za besedi »TIKA TAKA«, ki je označevala uro oz. čas. Če povedano skrajšam, je beseda politika označevala »politik tika taka«.

Že takrat so z besedo politik imenovali gospoda slona, saj naj bi izgledal kot nekdo, ki je vedno polit. Saj veste, da se slon venomer poliva s svojim rilcem. Mar ne?

Starnjani so namreč svoje izbrance volili samo po enkrat in to na točno določen dan in uro. In beseda POLITIKA naj bi vodje spomnila, da prihaja čas (tik tak), ko bo potrebno zapustiti vodenje Starnije. Kdo ve zakaj se tega običaja nismo navzeli tudi današnji ljudje? Verjetno zato, ker bi to pomenilo prevelik umski napor. Izbrati med tistimi, ki jih ni in tistimi, ki se ponujajo, je resnično težko. To drži.

Saj res. Pav je besede »vse je politika« uporabljal zato, da je svoje soborce spomnil, da je potrebno pridobiti čim več priboljškov takoj, saj se bliža dan, ko bodo na vodstvih drugi Starnjani. Ki bodo delili priboljške drugim.

V borbi je posebno mesto dobil tudi pingvin. Njegova naloga je bila, da v imenu staršev malih živali zahteva spremembe v vodenju šole. Beseda »sprememba« je predstavljala skovanko med besedama spreti in memba. Po starnjansko je beseda memba pomenilo član. Angleži so besedo nekoliko posodobili in jo kličejo »member«.

Če je Starnjan uporabil besedo sprememba je to pomenilo, da je potrebno spreti člane Starnije, saj sicer ni mogoče lahkotno vladati. Mislim, da so govorili o izreku, ki se glasi »deli in vladaj«. Izrek so kasneje uporabljali tudi druga ljudstva, ki pa so mu v latinščini rekli Divide et impera.

Pingvin je tako Starnjane prepričeval, da je sprememba dobra stvar saj bo s tem, ko bodo sprti učitelji in ostali prebivalci, to zelo dobro za vzgojni proces. In male živali bodo hitreje sprejele učno snov v svoje male glavice. Kako je to mogoče?

Povedal je naslednje: »Če je učiteljica jezna, se jo male živalce bolj boje in posledica je, da mladički hitreje tečejo. Tek pa malim živalcam rešuje življenja«.

Zato so še danes male živali izredno dobre pri predmetu »ko je kriza, beži čim hitreje proč«.

Ostali člani za boj pripravljenih Starnjanov niso odigrali ključnih vlog, morali so zgolj izvajati ukaze in biti pri tem vsaj toliko zbrani, da niso pozabili pritisniti na gumb, ko je bilo potrebno sprožiti kakšno orožje. Lisica in njena sestrična sta bili zadolženi za udeležbo pri boju in obiranje morebitnih nasprotnikov, Simbin bratranec pa je moral poskrbeti še za organizacijo vojne priprave v svoji votlini, kjer se je hranilo grozdje.

In boj se je začel.

Kure, ki so od pava pričakovale naklonjenost (saj so njegove sestrične po tretjem kolenu), so po prvem bliskovitem udarcu oboroženih Starnjanov, planile v jok. In reka Starnije je poplavila bregove vse do vinskih trt. Prebivalci Starnije so se zdramili. Pa ne zaradi joka. Zaradi vode, ki bi lahko uničila sveto rastlino – vinsko trto.

Prihiteli so na pomoč, a se je k sreči izkazalo, da so kure prenehale z jokom takoj, ko jih je nagovoril pav. Obljubil jim je nove kletke, kot povračilo za potrpežljivost, ki je potrebna zaradi višjega cilja. Prebivališče (votlina, kjer so se male živali učile) ne bo imelo več prepiha. Imelo bo nova okna, vrata. Stene bodo debelejše od prejšnjih. Samo počakati morate na boljše čase, ki prihajajo. Pa bo, je rekel pav. In koruze bo v izobilju. Je še dodal.

Sedaj veste, zakaj so še danes kure zaprte v mrežastih kletkah brez debelih sten? Ker so imele opravka s pavom, ki je zadevo dobro »uskladil«.

Pa tako resen je bil, ko je obljubljal, so tarnale kure, ki niso dobile obljubljeno. Še osli so mu nasedli. Pav jim je namreč obljubil, da je cilj boja v šoli za male živali izboljšana malica za male osličke. Obljubil je več detelje!

Sedaj tudi veste od kje sloves, da lahko osla vsaj enkrat naguncaš! Od tistega dne naprej so osli pripravljeni na ukane in ritnejo takoj, ko jih želi kakšen modrijan preslepiti še drugič. Prav tako od takrat naprej glasno tulijo svoj A, ki predstavlja prvo črko besede, ki smo jo zgoraj že razložili. Mislim na besedo »avto rit eto«.

Toda vojna še ni bila končana.

Da, takšni so bili Starnjani, ki pa so se skozi čas križali z ljudmi. S tistimi, ki so se skrivali v najglobljih jamah. Druge ljudi so pregnali nekam na sever kontinenta, ki se je kasneje preimenoval v Evropo. Zato se ne čudite, če se potomci Starnjanov želijo zgledovati po narodih iz severa vsakič, ko ugotovijo, da je čas za spremembe!

Saj res, verjetno Vas zanima, kako se je končal »boj za kuro«? Ne vprašajte. Bitka se bije še danes. Samo pogledati je potrebno iz luknje.

Starnjan Press