Besedilo v nadaljevanju je, na prvi pogled, morebiti napisano nekoliko zmedeno. Razumeti pa je potrebno okoliščine v katerih je pismo nastalo. Avtor pisma je bil tudi sam arheolog in se je ukvarjal tudi s prigodami iz Starnije. Iz arhivov je mogoče ugotoviti, da gre za avtorja, ki se je poimenoval “General po bitki”. Material oziroma pismo, ki smo ga našli v zaprašenem podstrešju, je že načel zob časa, zato ne zamerite, če smo pri rekonstrukciji pisma morebiti kaj napačno zapisali.

Gre pa brez dvoma za temeljito analizo bitke in vseh odnosov, ki so vladali v Starniji. General po bitki, kot se je podpisal pod pismo, je očitno pisal svojim bližnjim.  Ni pa bilo mogoče ugotoviti, za kakšno povezavo med bralci in avtorjem gre. Brez dvoma pa jih je rotil, da ne delajo napak, kot so jih delali Starnjani.

Ne zamerite za slabe prevode. Upam, da bo mogoče uporabiti vsaj nekaj malega. Saj veste. Mozaik se včasih tudi ne sestavi. Poskusiti je pa potrebno.

 

Neznani general je živel verjetno nekaj stoletij po dogodku, ki so ga Starnjani  poimenovali “bitka za kuro”. Zapisal je naslednje misli: 

Ne vem, kako naj začnem. Včasih gredo besede malo težje iz možganov preko tipk v eter (očitno je avtor že poznal pisalni stroj). Takrat, ko tipkaš (pišeš) o stvareh, ki …….saj veste. To je odvisno od vsakega posameznika, ki ima lahko svoje skrivnosti. In zavore, ki včasih ne pustijo nadaljevanja poti.

Arheologi, ki odkrivajo(mo) stare “resnice”, ki jih slikajo izkopanine, niso osebe, ki bi jih pričakovali z vzkliki in rožicami ob vsakem snidenju. Kako le, ko pa novice iz prazgodovine (npr. Velike Starnije) niso vedno prijetne za nas potomce. Imam občutek, da geni gledajo, vohajo in vidijo. Da izrek “zgodovina se ponavlja” dejansko stoji. Drži. In to zato, ker v nas prebivajo informacije iz zgodovine. Za poenostavitev temu recimo, da so pretekle izkušnje shranjene v genih, ki prebivajo v nas.

Opaziti je, da se ljudje sprašujejo: “Zakaj arhelogi kopajo po preteklosti oziroma po grobovih, ko pa je na njih že lepa trava, ki navzven kaže lepo življenje in bodočnost”?

Ne vprašajo pa se, zakaj so grobovi nastali. Ali je bilo to potrebno? Predvsem pa se ne sprašujejo, kaj bi bilo potrebno storiti, če se danes zgodi enaka situacija, ki je botrovala nastanku grobov. Kaj bi morali storiti, da grobov sploh ne bi bilo, ali da jih ne bo! Zato je zgodovina pomembna. Da se iz nje kaj naučimo. Da ne delamo napak po nepotrebnem.

Dobivam občutek, da se vprašanje “zakaj se to dela” (brska po preteklosti), pojavljajo zgolj zato, da ne bi nekdo le po nekem naključju ne vprašal: “ali je to vse res”?

Ali smo resnično imeli premalo informacij o tem, kako je potekalo življenje, ki v veliki meri vpliva tudi na sedanjost? Ali so nam resnično zatajili vsa dejstva in resnice, ki so potrebne za življenje z obrazom človeka, ki se ga ne bo sramoval njegov otrok? Predvsem pa, ali je mogoče, da tudi danes ne dobivamo relevantnih informacij, ki so potrebne za modre odločitve.

Danes ljudje postavljamo neumna vprašanja. Kot, da bi se naučili, da je tako bolje. To ne delamo zato, ker bi bili neumni. Občutek imam, da se to dogaja zato, ker soočenje s samim seboj predstavlja šport, ki ni zaželen. Ki skeli, kot bolečina, ki jo povzroča zobozdravnik, če ga preredko obiščeš.

Ker ni ugodno srečanje s samim seboj. Ko položiš račune sebi. To je verjetno najtežje. Težje, kot ugotavljati krivde drugih in popravljanje napak za drugimi. In zato neumna vprašanja, ki jih dobimo servirana na mizo vsakodnevno. Kot primeroma. Kakšno bo danes vreme? Bo? Si že potrgal? Kaku kej?

Mogoče sem krivičen, do preprostih, vsakodnevnih vprašanj. Mogoče bi moral reči, ne to, da postavljamo neumna vprašanja, temveč predvsem to, da pogrešam PRAVA vprašanja. Jih je pač premalo. Ali pa jih sploh ni. Kako pa dobiti dobre rešitve, če najprej ne poiščemo pravih vprašanj?

Še najbolj zaskrbljujoče pa je, da vprašanj ne postavljajo tisti, ki odločajo o naši usodi. Ki bi morali iskati najboljše rešitve. Posredujejo nam samo odgovore, ki slonijo na odločitvah brez analize. In argumentov. Ker pravih vprašanj sploh ni bilo. Logično. Potem tudi dobrih odgovorov ni za pričakovati.

Vsa navedena vprašanja zapolnjujejo prazen prostor odnosov samo zato, da se ne postavljajo prava vprašanja. Ki dejansko vplivajo na naš vsakdanjik. Na naš odnos s sogovornikom.

Ali ste že opazili, kako človek, ki ima slabo vest in mu postavite neprijetno vprašanje spreminja barvo, mimiko obraza in ton glasu? Ko je človek pod pritiskom, še bolj, kot sicer, igra. In pleše. Nasmeh je “zaigran”. Ton glasu pa višji, kot sicer.

Toda tako ne reagirajo vsi. Tisti, ki niso umazali obraza, ki nimajo slabe vesti, tega ne počno. Nemalokrat se  žal premnogi sramuje tudi revščine. Kar pa ni prav. Predvsem to velja za najmlajše. Ki pa res ne smejo biti krivi za stanje, ki je izven njihovega dosega.

Sramu pa ne poznajo tudi tisti, ki vesti sploh nimajo. Ali obraza. Da, ti so največji zmagovalci današnjega časa. Poimenujmo jih s pravim strokovnim imenom, psihopati. Ti pa ravnajo drugače. Zenica v njihovih očeh ne trzne niti takrat, ko bi čuteči človek že jokal. O analizi vpliva velikosti možganov, zadolženih za čutna polja, je veliko že napisanega. Kjer je mogoče ugotoviti, da se ljudje med sabo resnično razlikujemo tudi zaradi dejanskih fizioloških razlik naših možganov.

Obstajata torej najmanj dve vrsti ljudi. Tisti, ki čutijo bližnjega hitreje in tisti, ki tega čustva ne premorejo. In niso sami krivi.

Obstaja pa en problem. Ljudje, ki ne čutijo bližnjega, tega ne vedo in podzavestno opravijo manipulacije z ljudmi, ki naivno verjamejo nekomu, ki govori jasno in odločno. To, torej odločno podajanje, pa radi poslušamo vsi. In če se ne poglobimo v odnos, lahko pride do nečesa, kar si nismo niti v sanjah predstavljali. Da se nam dogaja.

Kako prepoznati vzorce opisanega obnašanja? Da bi vedeli, kako s kakšnim človekom spregovoriti? Na daljši rok? Malo za hec? Ali pa na način, da se pogovor čim preje konča.

In kako to dejstev, torej razlika v fizioloških razlikah med ljudmi, ki v veliki meri pogojujejo naše obnašanje, vpliva na naš vsakdanjik?

Ste se kdaj to spraševali? Ko se družite z družinskimi prijatelji? S sodelavci? Partnerjem? Ali pa politikom?

Ali ste že kdaj dobili občutek, da ne dobite odgovorov na vprašanja (od svojih sogovornikov), čeprav ste nekomu jasno in glasno povedali vse, kar mu gre? Ko ste že prvič, ko ste mu povedali, kaj je problem, mislili, da se bo izboljšal. Da bo razumel. Kako ne razume, saj je popolnoma jasno, kaj je narobe. Za vas seveda.

In ko ste nekomu nekaj povedali, kar mu gre…… se ni spremenilo nič. Vse poteka po ustaljenih tirnicah naprej. Enako. Še več. Sogovornik ni niti malo spremenil svoje obnašanje, čeprav se Vam zdi, da je tisto kar govorite zagotovo najboljše za vse.

Da boste bolje razumeli. Podobno, kot je zgoraj opisano, se po nekaterih najnovejših ugotovitveh počuti veliko naših soprog. Ki se trudijo spremeniti Njega. Ki ga ljubi neizmerno. On pa, kot nekakšen trot ničesar ne razume. No, natanko o takšni situaciji sem pisal. Toda pazite. Odnos s partnerico in drugimi bljižnjimi ne smemo metati v isti koš. Morebiti primerjava ni najboljša. Lahko pa z njo najhitreje prikažemo dileme, ki se nam porajajo vedno, ko razmišljamo o odnosih v širši skupnosti.

Ali se vam je že zgodilo, da ste ob komunikaciji s sogovornikom dobili občutek, da z njim ne delita istega planeta? Očitno živi drugje, kot vi, čeprav se vsakdanje srečujeta? Ali pa ne deli istih vrednot, kot vi. In mu nekaj, kar je za vas sveto ne pomeni prav nič.

No, potem se počutite enako kot jaz ta trenutek. Ko to pišem in razmišljam o odnosih med ljudmi v širši skupnosti. Ki so trajali. In pride izkušnja, ki spremeni vse. Kako je to mogoče? Ali sopotnika nisem poznal, ali sem živel v zablodi ali pa življenje, ki ni statično, prinese nove izkušnje, ki razgalijo….odnos.

Bojim se, da gre za slednje. Očitno življenje potrebuje preizkušnje.

In vse to so se spraševali tudi naši dedki in babice. Enako je bilo. Živeli so v slogi oziroma v nekem ravnovesju družbene moči, pa pride nekaj, kar vse podre. In ljudje nastopijo eden proti drugemu. Kako je to mogoče? Zakaj se to zgodi? In zgodovina se dejansko ponavlja. Mogoče v drugačni obliki, pa vendar. Se.

Pa pride novo stanje. Dvoličnost, sprenevedanje, obiranje, igranje, plesanje…… “madona”, ali se ne da resetirati vse odnose, ki določajo moje življenje ? In to takoj!

Pri mami bi malo počakal. Mislim na resetiranje odnosa z njo. Ker ne vem, kako bi bilo potem z mojim prehranjevanjem.

Pri ženici bi pa …….. že nekoliko kolebal. In to samo zato, ker noče prebrati dobre knjige, ki sem jo pred kratkim dobil v roke. Noče. To me pa tako razjezi. Ker ne želi nekaj, kar sem prepričan, da je pomembno. Zame. Za naju. Zakaj ona to počne? Ali zgolj zato……, ali pa zato, ker sem po njenem včeraj nekaj narobe naredil. Kdo bi vedel. Vem pa, da če bi prebrala knjigo, do problema sploh ne bi prišlo. Mislim tistega problema od včeraj. Res pa je tudi, da bi sodeč po navodilih iz knjige, moral tudi sam nekaj drugače narediti. Pustimo to, saj ona tega še ne ve. Ker ni prebrala knjige.

Gre za knjigo z nazivom “Spoštovanje in ljubezen”. Iz nje je mogoče razbrati, da se je prvi s kompleksnostjo odnosov med moškim in žensko začel ukvarjati že ……. Bog. Res, vsa modrost je napisana že v Svetem pismu. A kaj, ko je pa tudi navedena literatura napisana tako, da je ni mogoče pravilno uporabiti, brez da bi potrebovali dobrega prevajalca. V jezik, ki ga razumemo, čeprav je besedilo napisano v maternem jeziku.

Da draga moja, tudi ti bi lahko prebrala nekaj, kar meni pomeni precej. Videla bi, da je potrebno spoštovati svojega možička brezpogojno. Če želiš, da odnos cveti in buhti. In da to pomeni tudi to, da je včasih potrebno verjeti v spremembe in…čakati. Verjeti. Brez tega ne gre. Sedaj tudi razumem druge ženice, ki stojijo za svojimi dragimi, tudi če ga včasih pobiksajo. In tako je prav. Ker je tako že Bog zapovedal! Očitno so vse že prebrale “knjigo vseh resnic”, samo še ti nisi, moja najdražja.

Če je Bog tako povedal, potem res ne vem, kdo sem jaz, da mu ne bi verjel. Rekel je namreč, da modrejši (v zakonu med ženo in možem) popusti. Ker pa vem, da si, draga moja, modrejša od mene že zato, ker nimaš časa modrovati tja v tri dni že zaradi vseh aktivnosti, ki nama jih je naplavilo življenje, potem verjemi, da si v najinem odnosu ti tista, ki……je pač bolj modra. Ker modrine nisi še potrošila. In jo imaš več.

Še to. Če bi prebrala knjigo, bi spregledala, da moški brezpogojno ljubi svojo ženo že od dne, ko je to prisegel pri matičarju. Ali župniku. In to velja do preklica. Takšni pač smo. In ne znamo večkrat povedati tistega, kar tvoja ušesa rade slišijo.

Bom končal. Preberite jo. Navedeno knjigo. Tudi ti, draga ženička moja najdražja. Ne bom povedal kako je nastal starnjanski izraz “ti si meni najdražja”, saj vem, da to že veste.

Pri drugih sopotnikih mojega življenja pa sploh ne bi kolebal. Takoj bi sprožil gumb, s katerim bi “resetiral” zgodovino odnosov. Takoj. Niti sekunde ne bi čakal.

Potem bi pa začel graditi na novih temeljih. Utemeljil bi sleherni odnos. Veste, starnjanska beseda ARGUMENT ima lepo sopomenko tudi v slovenskem jeziku. Reče se ji UTEMELJITEV.

Da, ta beseda je ključna tudi za rešitev zapleta iz Basni o Starnjanih. Govorim o bitki, ki se imenuje “boj za kuro”.

Utemeljiti je torej potrebno vse, kar počnemo. Ker sicer lebdimo oziroma nas odpihne vetrič življenja iz razloga, ker nimamo sidra, ki bi predstavljal temelj za bivanje. Ker nimamo podlage. Utemeljiti je potrebno torej odnose. Ničesar ni dovoljeno storiti (tudi v imenu Boga ne!), kar ni zraslo iz temeljev, ki so postavljeni v nekem odnosu, ki pa vedno zraste iz nekega prijetnega idealnega stanja. Nekaj kar je pravično. Kar je lepo. Slednje, torej nekaj za kar se je vredno boriti, lahko imenujemo tudi VREDNOTE.

In kako bi začel utemeljevati novo-stare odnose?

Začel bi “takule” (Pismo v tem delu je nekoliko nečitljivo. Z veliko verjetnostjo pa lahko potrdimo, da je avtor uporabljal sleng in gre za besedo “tako”). Povedal bi sogovorniku, ki ga življenje večkrat pripelje mimo mojega polja zaznavanj, naslednje stavke:

1. Najprej se midva nekaj zmeniva. Utemeljiva najin odnos. Določiva skupaj najine vrednote. Povej nekaj, kar naju bo vezalo. Imenujva to najine VREDNOTE!

2. Lahko, da bo najin odnos trajal do smrti ali pa malo manj. Če želiva, da bo traja vsaj en dan, potem se zmeniva, kako bova reševala “nesporazume”, ki jih naplavi življenje.

3. Predlagam, da uporabljava za razreševanje nesporazumov metodo, ki si ji reče “ARGUMENTE NA MIZO”.

4. Sledilo bo tehtanje argumentov.

5. Na koncu pa bova naredila sklep o ravnanju, ki velja do preklica. Kdor bo kršil dogovor, bo popravil napako. Brez odlašanja.

Še nekaj manjka. Razsodnik. Torej nekdo, ki bo presodil kdo od dveh modrijanov iz prejšnjega odstavka ima prav, ko bosta naletela na prvo težavo njunega življenja. Vidite, tu pa naletimo na največji problem.

Bog je zapovedal, da mora modrejši v zakonski zvezi popustiti. In oba morata verovati. Verjeti v to, da bo sopotnik sprevidel. Ampak Bog je opisoval samo odnos mož-žena. Zakaj ni posvetil nekaj viška časa tudi za odnose, ki se rišejo med prebivalci neke zaključene skupnosti. Recimo ji Starnija.

Mnogo modrecev je razbijalo glave, kako rešiti opisani problem. Izumili so celo demokracijo, ki naj bi teoretično izluščila najboljše posameznike, ki bi prevzeli odgovornost voditi skupnost. Izumili so tudi referendume, ki naj bi pomagali iskati najboljše rešitve. Pa jim je uspelo? Poiskati model urejanja odnosov znotraj skupnosti? Kaj menite?

Res je, da imajo nekateri narodi posebne šole, kjer vzgajajo osebe, ki bodo odgovorno vodile narod v prihodnosti. Tam jih učijo veliko stvari, ki so pomembne za prevzem odgovornosti (ne oblasti, kot zmotno Starnjani imenujejo vodenje skupnosti), povezano s sprejemanjem odločitev.

In kako naj torej jaz UTEMELJIM odnos z drugimi osebami v skupnosti, če vidimo, da zadeva ni tako preprosta, kot se zdi …..na prvo žogo?

Veste, jaz sem se intimno že ODLOČIL, kako bom postopal v prihodnosti.

Vi pa storite enako. Samo odločiti se morate. Beseda OD LOČITI pa pove, da se morate ločiti od nečesa. Od prejšnjega stanja. Pa bo šlo. Ali sedaj razumete, zakaj prepuščamo odločitve drugim? Kar se je izkazalo za napako? Ker pomeni odločitev, ki bi jo sprejeli, LOČITEV od nečesa starega. Kar pa ni ugodno.

Zato ločitve ne maramo. In tako odločitve ni. Ker ne vem, kaj bo potem. Pa čeprav to staro, še tako zelo smrdi. Ne gremo stran. Ker je tudi staro in zavrženo bolje, kot nekaj kar ne poznamo.

Kakor koli. Najdite svoj model urejanja odnosov, ki leži Vam. In ne drugim. Dobro pa bi bilo, da to sopotniku tudi poveste, da bo vedel. Sedaj bo lažje, ko vemo kaj pomenita besedi UTEMELJITEV in ODLOČITEV.

Nič, povedal vam bom, kako se bom zgoraj opisane dileme lotil sam. 

Delal bom po korakih iz tega pisma (točke od 1 do 5). Za sodnika pa bom sogovorniku predlagal…… VEST. Izbrala bova torej vsak po enega sodnika. Vsak svojo vest. Ki pa je najpravičnejši sodnik. Je temeljit. Nima sodnih zaostankov. Vedno pride. Nič mu ne moreš zatajiti. Ali nečesa pred njim skriti. Tudi odvetnikov ne prizna.  Nihče nima zveze pri njemu, da bi ti pomagal. Ne gre. Vsaj zaenkrat tega še niso pogruntali. Zato vest.

Kaj če pa nekdo nima vesti, ker mu del možganov za čustvovanje ne deluje? In kako to ugotoviti? V tem primeru bo potrebna pa ………. prekinitev dogovora zaradi kršitve pogodbe!

Če bi Starnjani uporabili besedo ARGUMENT oziroma bi svoje ravnanje utemeljili, prav gotovo “bitke za kuro” ne bi bilo. Saj bi sprejeli pravilno odločitev. Za vse. Ne samo za zvezde.

Je še zapisal “General po bitki”. 

Starnjanpress

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Slika je simbolična. Je pa razvidno, da so se danes tudi Pavijani posodobili in ne uporabljajo več krede za risanje znakov, ko se lotijo COST BENEFIT ANALIZE.

Z veseljem Vam sporočam, da smo odkrili nove izkopanine, ki v veliki meri pojasnjujejo življenje v pradomovini, naši Veliki Starniji. Veste sestavljanje koščkov ni enostavno. Ker material trohni, se razgrajuje, puhti. Ti moraš pa vedeti vse, kako so nekoč živeli praljudje, kje so spali, kako so reševali svoje probleme itd. Na razpolago (za raziskovanje preteklosti) imaš pa samo nekaj ostankov iz prahu, ki je ostal od neke kosti. Ali kamna. Ni lahko. Pa veliko časa vzame.

Veste v Starniji (to potrjujejo najnovejša sondiranja zemlje) je bilo zelo pomembno vprašanje tudi: “kako lahko nekdo zapravlja čas za druge stvari, kot za pašo in/ali spanje”. To neobičajno ravnanje posameznika je bilo tudi preganjljivo. Zato se ne čudite, če vas kdo pobara, da zapravljate čas z neumnimi vprašanji ali z delom, ki ni običajno za populacijo, kjer prebivate? To je brez dvoma ostanek obnašanja, ki je povezan s skrivnostnim starnjanskim genom, ki prebiva v vašem sogovorniku.

Najnovejše najdbe, torej okruški kamenin, nam povedo, da je veliko vlogo v “boju za kuro” odigral tudi PAVIJAN. Potrpite malo, saj Vam kmalu povem, kaj je storil. Še prej pa moramo našega junaka nekoliko opisati.

Kot veste Pavijani živjijo relativno samostojno življenje. Včasih se skrijejo na drevo, včasih pa pohajkujejo po širnih travnikih ali stepah. Znajo tudi plavati. In to radi počno. So torej sposobni preživeti tudi v najhujših življenskih razmerah. So ponosni. Odločni. Veliko komunicirajo s svojim tropom in to izvajajo temeljito. Podobno temeljito čistijo tudi zajedalce, ki se radi zadržujejo v njihovih kožuhih. Da si boste lažje predstavljali komunikacijske sposobnosti našega junaka. Zakaj imajo rdečo zadnjico še ni odkrito, obljubim pa, da to sporočim takoj, ko arheologi odkrijejo tudi to zanimivost.

Kako je “uletel” PAVIJAN v zgodbo “boj za kuro”?

Bojim se, da Pavijan tudi sam tega takrat, ko se je znašel sredi velikega ognja, ni dobro zaznal. Torej takrat, ko se je odvijal “boj za kuro”. Pavijan, ki je dejansko odigral eno izmed ključnih vlog v boju za kuro, in se tega niti zavedal ni, je bil torej neke vrste kolateralna škoda, kot danes rečemu nečemu, kar “nasanka”, a ni vpleten v spor med dvema stranema.

Resnična zgodba je bila naslednja. Pavijan se je sprehajal ob modro-zeleni reki skupaj s svojim vdanim prijateljem PSOM. Najnovejše raziskave potrjujejo, da verjetno od takrat  še vedno traja veliko prijateljstvo med psi in ljudmi. Ne smete pozabiti, da so se Starnjani namreč križali z ljudmi.

Pravo prijateljstvo pa ostane. Tudi če oseba zamenja zunanjo podobo. Se npr. lepše obleče. Pes te je vesel ne glede na to, ali imaš novo frizuro, ali si slabe ali dobre volje. Nekateri pravijo, da je prijateljstvo med psom in človekom tudi edino iskreno in trajno prijateljstvo. Saj res. Dolžan sem pojasnilo kako je nastala beseda PRIJATELJ, saj lahko tudi to besedo potomci Starnije narobe razumemo.

V Starniji so pod pojmom prjatelj razumeli nekaj kar PRIJA in to velja zaTE in da to tudi pomeni pravo tovariško LJubezen (LJ je okrajšava za ljubezen). Beseda PRIJATELJ je torej skovanka med besedami PRIJA+TE+LJ. Če tvojemu so-tovarišu prija, ko je s teboj, gre tako za prijateljstvo. Torej je pomenbno, da paziš na svoja ravnanja, ki bi lahko prizadela osebo, za katero šteješ, da je tvoj prijatelj. Z drugimi besedami gre za prijateljstvo vedno, ko si sposoben upoštevati čustva tudi bitja, ki je v tvoji bljižini.

Seveda prijateljev je bilo tudi v Starniji zelo malo. To si lahko predstavljamo. Kako bo prijatelj nekdo, ki mora biti upognjen, saj v svojih mislih benti na svojega gospodarja? Ali pa kako je lahko prijatelj nekdo, ki mu narava ne dovoljuje EMPATIJE do bližnjega, ko pa narava zahteva boj za preživetje? Torej v Starniji je bilo prijateljstvo bolj izjema kot pravilo.

Prijateljstvo torej pomeni, da nekdo dela tako, da drugemu prija. Da drugi osebi ob tebi ni nerodno. Da se drugi počutil dobro, saj ve, da bo prijatelj priskočil na pomoč, ko jo potrebuje. Ko prijatelj že vidi ramo za naslonjalo in si tudi predstavlja ne, da ti druga oseba  ne bi posodila svoj košček kosti, kjer so pripete okončine, ki jim rečemo roke.

Kot izhaja iz dokumentarnega gradiva je torej beseda prijatelj v Starnji pomenila enako, kot to pomeni danes.

Zakaj pa še vedno pojem različno razumemo prebivalci današnje Starnije? To še ni odkrito, mogoče pa je potrebno razlog iskati v temu, da so pojem v Starniji uporabljali izredno redko. Če pa nekaj, torej besedo PRIJATELJ, ne uporabljaš veliko in se temu razmerju ne posvetiš, potem pa je jasno, da je čista izguba časa ukvarjanje s pravim pomenom navedene besede.

No, Pavijan, kot je bilo že povedano, je opravil nekega sončnega dne sprehod skupaj s svojim prijateljem, psom. Kar naenkrat pa mu šine nekaj v glavo. Pomislil je, da bi konstruktivno prispeval k umiritvi strasti med “borci za kuro” in učitelji v šoli za male živali.

Že  ko se je odločil pohiteti v boj za pravico, pa mu na glavo pade sadež, podoben hruški. Bojim se, da gre za isti sadež, zaradi katerega so uboge kače izgubile noge. Ni si mogel kaj, da ne bi splezal na drevo in použil čudežni sadež. Tudi tukaj je fermentacija opravila svoje in Pavijan je pridobil še dodatno moč (poglejte si video posnetek v II. delu basni – Pavijan je na sliki). Še bolj se je videl kot rešitelja stvari. Še večji je postal. Bolj pogumen in odločen. Ni ga bilo mogoče več ustaviti. Stanje je bilo že tako zaskrbljujoče, da je videl že privide. Kaj je PRIVID? To je nekaj, kar je blizu vida (je pa PRI VIDU) a ni mogoče z gotovostjo trditi, da je to res. Torej gre za nekaj, kar se ustvari v glavi in oči tega niso videle. Privid pa je Pavijanu dejansko nekaj povedal. Rekel mu je namreč: “Izbranec Pavijan pojdi v šolo za male živali in sporoči, da bo levinja poskrbela za vse učitelje in učiteljice. Da je že vse dogovorjeno. Pomiri duhove”.

Ubogi Pavijan je ukaz takoj želel izpolniti. Če ti nekdo nekaj prišepne in je takoj jasno, da je nekdo, ki ga ne vidiš z očmi, a ti govori, brez dvoma najmodrejši na svetu, potem to seveda tudi storiš. In to iskreno. In takoj.

V svoji predramljenosti je Pavijan pozabil na svojega prijatelja in odvihral je direktno v boj. Od takrat naprej velja, da je pes večji prijatelj človeku, kot je človek psu. Sicer se ne bi dogajalo, da kakšen sprehajalec pozabi svojega prijatelja privezanega ob kakšnem štoru, ko lastnik živali obišče knjižnico (po starnjansko votlina, kjer teče mala voda) ali tiskarno (po starnjansko votlina, kjer včasih teče tudi hudournik).

Pavijan je torej odjadral v šolo za male živali, kjer je starše malih živali prepričeval, kaj je za konec boja nujno potrebno. Uboge živali seveda niso vedele ničesar o razlogih za boj in tudi ne o ciljih boja. Zato je Pavijan vzel v roke kamen, ki pušča sledi (danes bi temu predmetu rekli kreda) in na debelo drevo je začel risati črte in druge znake, ki bi podkrepile njegovo pričevanje srečanja z duhom. Na drevesu, kjer raste sadje, ki hitro fermentira.

Od tistega časa naprej metodi iskanja najboljših rešitev po angleško rečemo “COST BENEFIT ANALIZA”. Takrat risanju po deblu seveda niso rekli tako. Je pa mogoče razbrati, da je risanje po deblu naredilo veliki vtis na starše malih živali. Še posebej jih je prepričala zgodba, ki jo je zelo podoživeto povedal Pavijan. Kdo mu ne bi verjel? Ko je pa skakal po deblu, risal črtice, kroge, ravne in poševne črte. Ko je bilo potrebno podčrati kakšen stavek, ki ga je izustil, je pričel ponovno govoriti o srečanju s PRIVIDOM. In starši mallih živali so odprtih ust poslušali in na koncu sprejeli predloge našega junaka. Prepričal jih je, da je mlada levinja najboljša izbira zato, ker je pod njenim imenom bilo narisanih največ znakov. Ki jih je risal na deblo. To je pomenilo, da ima levinja največ možnosti za dobro vodenje šole. Vse je razvidno že iz debla. To je to. Ne smete pozabiti, da besede argument Starnjani niso poznali, zato je za razumeti, da je bilo važno zgolj pod njenim imenom nekaj narisati in odločitev je jasna. Tisti, pod katerim imenom je narisanih največ znakov, je zmagovalec. In starši malih živali so sprejeli odločitev.

Da, takšna je bila zgodna o Velikem Pavijanu, ki je želel rešiti spor v Starniji. In to iskreno. Rešiti spor, mislim.

Seveda mu spora ni uspelo do konca rešiti. Saj se je izkazalo, da PRIVID ni podal resničnih podatkov. Da se je malo zmotil in zavedel tudi Pavijana. In da živali, ki so poučevale male živali, niso sprejele razlage gorečega Pavijana.

Mogoče bi to storile, če bi ga slišale. Kdo ve, kako bi se razpletla zgodba. Mogoče bi usodno vplivala tudi na naš današnji vsakdanjik. Veste, včasih male stvari vplivajo na usodo celotnega planeta. Saj veste tisto zgodbo o mahanju s krili malega metuljčka.

Je pa zgodba o Pavijanu poučna, saj nam pove, da tudi med potomci Starnjanov s precejšnjo verjetnostjo živijo prebivalci, ki trosijo pribljižke resnic, ki pa so včasih ključne za sprejemanje naših odločitev.

In kako moramo ravnati mi? Danes?

Saj veste odgovor. Vsak po svoje. Eni po starnjansko drugi po slovensko! Sedaj bo lažje. Ko vemo kaj je problem.

S prividi se pa ne igrat. Saj veste. Če nekaj ne vidiš…….

Še to. Zakaj je bil Pavijan kolateralna škoda? Vas zanima?

Kolateralna škoda je postal zato, ker so Starnjani podelili priboljške zaradi največjega dosežka v boju za kuro drugi živali in ne Pavijanu, ki je odigral ključno vlogo. Da nekdo ni nagrajen za svoje dejanje, čeprav bi si to zaslužil, pa že poznamo. Kaj ne? Ste razumeli? V Starniji so velikim junakom dodelili nagrado v obliki priboljška. In velika škoda seveda je, če nekdo ne opazi resničnega junaka boja. Ki bo nagrajen. Kako je nastala beseda KOLTERARALNA pa ne znam pojasniti. V kasnejši zgodovini lahko zasledimo, da se je prijel tudi izraz OBSTRANSKA. Škoda na primer.

Jasno. Priboljški vedno pripadajo pravim-našim zvezdam, ti pa ostaneš ob strani in gledaš, kako se mastijo. In Pavijan je moral še naprej sam skrbeti za svoj lačni trebušček, saj očitno ni sodil v ožji krog izbrancev za priboljške.

Pavijani se še danes potepajo po stepah in ponosno pripovedujejo zgodbo o tem, kako je njihovega prednika nekoč srečal PRIVID. In to pripovedujejo z veliko vnemo. Da ne bo pomote.