Pred kratkim smo uspeli pridobiti še eno izvirno in izvorno besedilo našega arheologa z nazivom “General po bitki”. Tokrat je v pismu svojim sotrpinom opisoval pomembne besede, povezane s KADROVANJEM. Seveda ni mogoče spregledati, da je General risal vzporednice med Starnijo in deželo, v kateri so prebivali prejemniki pisma. 

Očitno so takrat vladali VLADARJI, ki so imeli podobno avtoriteto, kot je vladala tudi v Starniji.

Še nekaj je zanimivo. General opisuje tudi oprode. Torej osebe, ki postanejo v svoji uklonljivosti še boljši Starnjani od svojih gospodarjev. Poglejmo zakaj je temu tako.

 

Poglejmo kaj piše. 

Ja, pa smo spet tu. Ste tu?

Kaj nimate nič za početi? Kaj pa če vas kdo vidi, da berete moje pismo in da posledično očitno ne delate nič pametnega? Ker branje, še posebej pa nekaj tako “nepreverjenega”, kot je pisanje “GENERALA PO BITKI”, resnično presega mero dobrega okusa. Vas še vedno ni nič strah? Da bi vas kdo opazil?

Dobro. Če ste še tu, ste prestali prvo preizkušnjo. Ste iz pravega testa. Ki se ne da. In vzhaja.

Veste, včasih, v Starniji,  je bilo ključno vprašanje “ali je nekdo iz pravega testa“. Ali mu je za verjeti. Zaupati. Da bi preverili testo, v katerega so bili očitno oviti Starnjani, so izumili tudi postopke, katerih rezultat je bil ….. najboljši IZBOR LOJALNEGA Starnjana (rekli so ji “PREVERKA”). Ki pa je potreben za izpolnjevanje nalog Velikega vodje naše Starnije. Mnogo Starnjanov je tako dobivalo priboljške samo zato, da so nekoga sledili. Saj brez sledenja ne moreš izvedeti vse skrivnosti, ki se lahko motajo po glavi preverjanca. Kaj pa če samostojno razmišlja in posledično brez dvoma ne more biti lojalen? No. Zato je potrebna preveritev slehernika, s katerim bi lahko imeli opravka. Še to. Ali veste od kje starnanski izraz lojalen? Beseda je sestavljanka iz LOJA+LEN. Da si bil v Starniji proglašen za spoštljivega člana Starnije, si torej moral biti izmuzljiv kot LOJ (mast v mehkejši obliki) in hkrati si moral biti tudi LEN za razmišljanje. Ki je bilo preganljivo. In si bil naš. Torej LEN LOJ.  Seveda kasneje so besedo “posodobili” in tako lojalnost pomeni samo še pripadnost nekomu ali nečemu. Ne povedo pa, da si lahko lojalen, torej zvest drugim (ki nimajo istih vrednot kot ti) samo, če si len in da si loj.

Kako pa naj danes nekomu zaupamo,  če mu še slediti ne smemo in ga posledično ne moremo preveriti? Zaradi Ustave,  ali t.i. človekovih pravic?

Ta demokracija nas bo vse v grob spravila. Če pa nič ne smeš narediti. Kar je bilo včasih normalno. Nujno. Se spomnite, kako je včasih Milica pospravila nepridiprave v kombi, jih odpeljala v neznano, tam premikastila in izpustila? To so bili časi. Ko je lahko MILICAJ vsakega takoj v red spravil. Ne pa danes.

Vam povem, da je bilo v Starniji sledenje obvezen element vsake “PREVERKE” zato, ker drugače dobre kadre tudi ni mogoče izbrati. In če je nekdo prestal po “preverki” prvo oviro, je moral opraviti še specialno zaupno nalogo. In šele nato je bil sprejet v KLUB IZBRANCEV VELIKE STARNIJE. Kjer se delijo priboljški vsakega petega v mesecu. Ne ne. Ni vsak prestal preverke. Samo najboljši.

Če poenostavimo, je bilo v Starniji pomembno, da moraš biti natanko tak, kot vsi iz elitnega kluba, sicer nisi “tapravi”. Skratka nisi naš. Kako si lahko naš, če pa si že na prvi pogled ali vtis, drugačen? Logično. In zato so Starnjani, ki so bili sprejeti v ELITNI KLUB tudi pazili, da niso izstopali iz povprečja, kot se je temu včasih reklo.

Sedaj tudi lažje razumemo, zakaj vsakega, ki prevečkrat dvigne roke, tudi v šoli, zelo radi pobaramo, da ni lepo IZSTOPATI. Se metati ven. Iz sivine. Povprečja. Smo pač vljudni, da se ne vidi, da ravnamo po starnjansko. To je brez dvoma ostanek obnašanja iz Starnije, kjer si lahko s tem, ko si izstopal, takoj čutil posledice. Lahko so te celo izključili iz elitnega kluba. Ali si predstavljate bolečino, ki je zazijala, ko ali če so te izključili iz kluba, kjer se delijo priboljški? Npr. čokolado (za punčko iz prvega razreda). Ali dobro šmarnico (za očita). Ali pasjo hrano (za kužata). Brez priboljškov pač ne gre.

Kako pa danes izbiramo KLJUČNE sodelavce, še posebej, če plačujemo priboljške iz javnih, torej skupnih sredstev? Ja, enostavno. Po starnjansko. Saj drugače tudi ne gre. Zakaj bi izzumljali toplo vodo? Ali lahko kdo pove, kako izbrati LOJALNEGA sodelavca, če pa predhodno ne preverimo vso njegovo zgodovino? In dejanja, ki jih je že opravil. Ki govorijo več, kot pa prošnja za zaposlitev.

Postopek je torej potrebno izvesti na naslednji način, ker drugače ne gre.

Kandidatu, ki ga seveda “uradno” ne smemo slediti, torej zaupamo določeno skrivno nalogo. Ob tem mu zabičamo, kaj se sme in kaj ne, ter spremljamo potek testne naloge. Kako se kandidat odziva na izziv. Če kandidat izpolni nalogo premočrtno, torej ne koleba, potem ima veliko možnost za članstvo v klubu izbrancev. Če pa poleg tega, da ne koleba ali dvomi, pokaže tudi gorečnost, potem pa nimamo kaj, kot takoj sprejeti kandidata v klub. Izbrancev. Saj takšnega potrebujemo.

Še to. Naloga, ki mu je bila zaupana, mora biti takšne narave, da se z njo tudi sam kompromitira. To pomeni po domače, da je tudi sam v godlji, če se izve, da je opravljal skrivno nalogo. Sedaj pa naj “troblezla” o pravicah in podobnih neumnostih, ko ga lahko lastni jezik namoči v močvirje, iz katerega bo sam težko splaval. Z nami mu bo lažje. In zato bo ostal naš. Za vedno.

Veste, še najboljša metoda izbora ključnih kadrov pa je, da za pomembna mesta enostavno izberemo nekoga, ki prihaja iz našega gnezda. Podobno, kot danes delajo v Azerbajdžanu ali kakšni podobni postdemokratični državi. Kjer se razvoj kadrovske stroke preskoči in se takoj preide k bistvu. K pravemu kadrovanju. K najboljšemu.

Vem, da se mnogi med vami z mano strinjate. In da pogrešate AVTORITETE, ki so včasih vladale na našem teritoriju. In ki so izvajale preverke, kot so bile opisane zgoraj.

Večinsko mnenje torej je, in je pravilno, da naj avtoriteta razmišlja, kaj bomo jutri jedli. Ne mi. Da. Zato rabimo avtoritete, ker drugače življenje sploh ni mogoče. Ali je to, kar gledamo danes, sploh čemu podobno? Ko se gredo fantiči (tiči za zabavo) borbe za oslovo senco, mi smo pa vsak dan bolj lačni. Veste kaj bi naredil Tisti, ki ima starnjansko avtoriteto? Vse bi peljal na izlet, na otok v Mediteranu. Z vlakom. In kupil bi enosmerno vozovnico. Da. To bi naredil. Pospravil bi nepridiprave. Ki želijo izstopati zaradi oslove sence. In mi bi lepo živeli naprej. Samo kaj, ko avtoritete več ni. Ki bi kupila vozovnice. Enosmerne.

Zato si ne morem kaj, da vas razveselim in sporočim, da AVTORITETE sploh nikoli niso izginile iz naših teritorijev. Da še živijo. Samo spremenile so se. In pomnožile. Torej jih moramo samo najti. In dati pogoje, tej pravi (naši seveda), sicer mali avtoriteti, da zraste. In vse bo tako, kot je včasih bilo.

Vam povem zakaj in kako je do tega fenomena prišlo? Kako se lahko iz ene velike AVTORITETE zgodijo veliko malih AVTORITETIC?

No tole je pa bilo “takule”. Vse se je začelo v deželi, ki se je imenovala……Starnija.

Tam so živele živali, ki so volile svoje predstavnike oziroma avtoritete. Ki so poskrbele za vse. Prva avtoriteta je bil seveda slon. Kot že veste. In je tudi zaslužen za ime besede POLITIK. Kot imenujemo nekoga, ki izgleda da je vedno polit.

Seveda pa so živali vedele, da je vodenje skupnosti zahtevna naloga. In da jo lahko opravi najmočnejša žival samo enkrat v svojem življenju. Zato tudi ni bilo mogoče voliti eno žival dvakrat ali trikrat. Živali so tudi na tem področju, modrejše. Vedo, da je vodenje zahtevno. In izčrplujoče. Če delaš. Seveda.

V Starniji so prihajali dnevi, ko se je moral stari SLON posloviti od svoje funkcije. Vem. Ne veste, kaj pomeni beseda FUNKCIJA. In vem tudi, da od mene pričakujete, da vam to povem. Prav. Zmagali ste.

Besedo funkcijo je zelo zelo težko obrazložiti. Po nekaterih razlagah, naj bi beseda danes pomenila NEKAJ, KAR MORA NEKDO DELATI GLEDE NA NAMEN določene službe.  Veste, včasih, v Starniji, pa se je beseda funkcija pravilno imenovala FUKCIA. Prve tri črke besede predstavljajo okrajšavo za parjenje živali, pod pojmom CIA, pa so Starnjani že od nekdaj razumeli “preverke”, kot so bile opisane v sestavkih zgoraj. Sedaj tudi veste od kje obveščevalni organizaciji ZDA, torej CIA-i, tako zanimivo ime. Brez dvoma vodijo Ameriko tudi potomci Starnije. Sicer ne bi uporabljali starostarnjansko leporečje.

Kaj bi torej v Starniji pomenilo, če je nekdo prevzel določeno funkcijo oz. FUKCIJO? Nič drugega kot to, da je pač zadolžen, in to zaradi višjih ciljev, delati preverke, predvsem in tudi v času parjenja. Saj veste, da so živali v času parjenja izredno trmoglave. Nepredvidljive. Kaj pa če takrat, ko razum popusti, nekomu šine v glavo kakšna misel? Kar je lahko škodljivo za lojalnost? Sedaj upam, da razumete pravi pomen besede funkcija in da razumete tudi to, da so živali še posebej v času parjenja izredno nepredvidljive. Lahko bi tudi rekli nelojalne. Po starnjansko.

Ko nekdo prevzame funkcijo mora tako po starnjanskem običaju najprej poskrbeti, da se v deželi opravljajo PREVERKE lojalnih prebivalcev. Ker šele to omogoča mirno in spokojno vladanja. Zato je zelo pomembno, da vsak funkcionar pridobi ob sebi v čimvečjem številu lojalne sodelavce, ki bodo operativno poskrbeli za vse, kar je potrebno.

Gospod slon, kot že veste, je izbral za svojega pomočnika kameleona. Skupaj sta izvajala t.i. kadrovsko selekcijo, kar v današnjem jeziku pomeni izbor kandidatov za priboljške, ki prihajajo vsakega petega v mesecu. Lahko govorimo tudi o kadrovanju, kot danes rečemo postopku zaposlovanje preverjenih kadrov.

Vam povem še eno resnico? Slon in kameleon sta dejansko izumitelja tudi besede KAD+ROV+ANJE. Ne verjamete? Poslušajte.

Beseda je nastala kot skovanka med besedami KAD, ki pomeni malo večji leseni čebr, besedo ROV, ki pomeni luknjo v zemlji in besedo ANJE, ki pomeni  okrajšavo za praznovANJE.

Kaj menite, kako sta naša junaka skovala tako zanimivo besedo, ki pa je zelo povedna. Že sama po sebi. Vam pomagam? Prav. Beseda KADROVANJE pomeni, da bo kandidat za priboljške, ki prihajajo vsakega petega v mesecu, moral najprej vtakniti glavo v ROV. To pa zato, da se ušesa naučijo NIČ SLIŠATI. Ko ni dobro kaj slišati. Nadalje mora kandidat skočiti v KAD, polno vode. In to na glavo z zaletom. S tem kandidat dokaže pravo mero lojalnosti. In če bo pripravnik opravil oba navedenea preizkusa, bo sledilo praznovanje. Kar pomeni mastenje ob priboljških vsakega petega v mesecu. Razumete? Tudi to, da so najboljši udeleleženci strokovnega opisanega izobraževanja seveda postali tudi male AVTORITETICE. Kot strokovno rečemo nekomu, ki dobi fukcijo na podlagi zaslug. Sedaj tudi veste, kako nastajajo male avtoritetice. Ki imajo nagon postati velite. Avtoritete. Ki bodo same izvajale kadrovsko politiko.

Kako vsaka beseda, ko jo malo razgalimo, pove vse? Pa tega včasih ne opazimo? Kaj ni tale naša “starnjanska slovnica” izredno zanimiva znanost?

In lepa je tudi naša prihodnost.  Sedaj, ko vemo kako gredo stvari. In kaj smo se naučili? Nič novega. Vem.

Prav gotovo pa bodo Vaša ušesa zaplapolala vedno, ko Vam bo kakšen šefič (ali šefica) omenil besedici LOJALEN in KADROVANJE.

Saj res. Nisem Vam do konca povedal vesele novice. Da starnjanska, torej namišljena avtoriteta, še živi. In da je med nami. In da ni vse izgubljeno.

Sedaj Vam lahko povem RESNICO. Vlekel sem Vas za nos. Boli? Upam, da ne.  Preveč.

Starnjanskih avtoritet in malih starnjanskih avtoritetic namreč kmalu ne bo več. Žal ali k sreči bodo izginile. Uničil jih bo VIRUS po imenu ZNANJE in TRANSPARENTNOST. Ravno včeraj so ga odkrili. Znanost in/ali znanje ter transparentnost bosta torej odplaknila namišljene in izmišljene AVTORITETE! Razblinile se bodo kot jutranji utrinek v rosi.

Živi pa UPANJE. V vse, kar je dobronamerno. Tako govorijo.

Res pa je tudi, da Starnjanski gen še živi. In vzklije, ko smo lačni. Ko upanju ne dovolimo posijati.

Ne delati tega!

 

Je še zapisal “General po bitki”.

 

p.s. Basni pa bomo še objavljali. Pisali bomo vse do trenutka “upokojitve” naših basenskih junakov. Dokler se starnjanski gen ne umiri. Nazaj zaspi. Ko se bo NEtransparentno delovanje prenehalo. Gradiva je torej še za eno veliko KOPICO.

Saj res. Napovedati moramo novo temo. V naslednjem delu Vam odkrijemo, kako so Starnjani odkrili besedo POLITIČNO TRGOVANJE ali POLITIČNO KUPČKANJE. To je pojav, ko se dva kardela uskladita pri obvladovanju množic. Si že predstavljate? Kako bo napeto?

Hm. Ko začnemo razmišljati “politično-trgovalno”, se opcije za priboljške eksponentno povečajo.

Nič čudnega, da nas tudi OČETJE NARODA opozarjajo, da je največja SLAST ……… OBLAST.

Res je. Če dobro pomislimo. Ko ti ni potrebno ničesar delati, pa imaš lahko vse….. Je bella cesta, samo ko ne bi bilo Klemenčičev in ostalih TIČEV, ki vrtajo tja, kjer jim ni mesto. Mi bi se vse sami do potankosti VSE zmenili (zadnja stavka sta nam ušla iz skritih misli naših junakov).

Starnjanpress.

 

 

 

 

Starnjanske VOLITVE in kaj pomeni izraz “ODPRTO ali JAVNO PISMO”

 

V nadaljevanju Vam podajamo nadaljevanje pisma Generala po bitki. Poglejmo, kaj piše.

V Starniji so prebivalci, po času debelih krav in gostij, po vseh veselicah pri starnjanskih krasoticah, dočakali streznitev.

Kako je mogoče ugotoviti iz arheoloških izkopanin, kdaj se je končalo blagostanje?

Enostavno. Pogledate v koledar in takoj, ko se prevesi leto v deveti mesec, gre za obdobje, ko se zabave umirijo. Ni logično? To velja že od….. vekomaj.

Lahko vprašate tudi dedke in babice. Če ne verjamete na prvo besedo. Samo oni (dedki in babice) vam bodo najprej natrosili misli o težki mladosti, tam nekje v hribih in ob kravah….Kako je bilo včasih težko, saj delo nikoli ni počakalo. Kaj pa šola? Kjer se je tudi včasih počivalo? Kaj včasih niste imeli šole, jih vprašajte takoj. Kjer so tudi dedki in babice počivali najmanj pol dneva nekje za klopjo. V učilnici. Z naslonjeno glavo v svojih dlaneh. Včasih prstom v nosu ……. Kjer jih je učitelj samo enkrat na kvatre malo… pobaral? Ali pa še to ne.

Ne jim verjeti, ……vse in takoj. Pokažite jim, da ste pravi potomci Velike Starnije in da resnice o življenju lahko preberete samo od kakšnega preverjenega starnjanskega informatorja. In da je bilo resnično težko življenje samo v naši pradomovini Starniji. Kjer še argumentov niso poznali. Ali kakšnih drugih stvari, ki so danes samoumevne. Kaj ni to nekaj najstrašnejšega, kar se vam lahko zgodi? To, da živite v deželi, kjer UTEMELJITVE ni? Kjer žanje samo tisti, ki je naš. In ni potrebno polagati računov nobenemu, ki je pod teboj.

Življenje se je torej začelo v Starniji. Pred njo ni bilo ničesar. Po njej je vse. Tako, povejte svojemu sogovorniku. Da bo vedel, da ste odločni. In žejni. Resnice.

Kot sem že povedal, je po nenehnih veselicah sledilo stanje streznitve. Tudi danes rečemo streznitivi stanje, ki je manj ugodno od stanja, pred tem. Ko se je plesalo in pelo. In veselilo.

Streznitev pa so v Starniji označevali tudi obdobju, ko so morali starši skupaj s svojimi mladički na romanje v votlino, kjer se preliva znanje za bodoče življenje. Že takrat so vedeli, da je z znanjem tako, kot s toploto. Ko zakurimo, je toplo v štedilniku in slednja, torej pečica, nam posreduje toploto. In nas ogreje. Če ni toplote v peči, tudi toplota v nas ne preide. Enako je z znanjem.

To pomeni, da se znanje, podobno kot toplota, preliva iz ene pametne glave v drugo, manj pametne. Da bi znanje prelivali iz ene glave v drugo, je torej potrebno zgolj zbrati nekaj pametnih glav (kasneje so učene glave poimenovali “učitelji”), ki svoje znanje prelijejo v bogaboječe glavice.

Kaj pa, če postane učiteljeva glava prazna, saj je prelil v druge male buče že vse znanje, ki si ga je pridobil? No, ta problem so rešili, sicer malo kasneje, tako da so izumili ŠOLO ZA VODJE VSEH UČITELJEV MALIH ŽIVALI. In drugo interno ter eksterno izobraževanje, kot učeno imenujejo nalivanje novega znanja v glave učiteljev.

V Starniji so to že vedeli. Namreč, da je najpomembnejše na svetu učenje, učenje in spet učenje. In vedeli so tudi, kako se znanje preliva iz ene glave v drugo. Zato so bili izredno previdni pri postopku izbire učiteljice ali učitelja. Ali celo prvega med učitelji. Starnjani so bili res živali, niso pa bili neumni.

Ali bi vi določili za učitelja nekoga, ki ima malo ali nič znanja in bi bil zadolžen za učenje vašega mladička? Si to sploh lahko predstavljate? Da nekdo, ki ima prazno glavo preliva v glavo vašega najdražjega nekaj, kar ne obstaja. Ja, zakaj bi ga pa potem vozil v šolo vsak dan? Halo?

In to so vedeli tudi Starnjani, zato tudi velika skrb o tem, kdo bo prvi učitelj med vsemi učitelji.

Vem, da razumete, in da tudi vi ne bi nikoli izbrali za učitelja nekoga, ki preverjeno nima znanja v svoji glavi. To so vedeli tudi Starnjani. Imeli pa so en problem. Verjetno se Vam že svita, kateri. Malo potrpite, več o tem ….po oglasih….ne, ne…… v nadaljevanju. Najprej pa utemeljimo nekaj pojmov, povezanih z VOLITVAMI..

Živali, kar so Starnjani bili, so brez dvoma vedele, da morajo izbrati za glavnega učitelja nekoga, ki ima največ znanja oz. izkušenj. In v Starniji so izkušnje povezali z močjo, agresijo. Kdor zmaga v borbi, vodi kolo. Oziroma šolo za male živali.

Kako pa mi, danes volimo predstavnika razreda, ali predstavnika staršev, ali predstavnika v svet, parlament?

Ja, kako? Kdor je lep, ga obkrožim. Še raje obkrožim tistega, ki me pohlevno prosi. Na vratih. Ali v gostilni. Predvsem me takoj kupi nekdo, ki pride z avtobusom v moj kraj….samo zaradi mene in mi pove, da je rešitev sveta (in tudi mojih denarnih izzivov) povezana z njegovim imenom. No. Priznam. Nad vsemi pa so mi priljubljene osebe, ki mi kupijo golaž. Tega imam pa res rad.

Če pustimo šalo (ki to ni) na stran, in vsaj malo poskušamo razmišljati “konstruktivno, potem lahko ugotovimo, da imamo danes ljudje resnično dilemo: “Kako izbrati med več kandidati?”

Ali naj izberemo program, ki ga nekdo zagovarja? Ali pa naj volimo na podlagi subjektivnih kriterijev, kot primeroma pripadnost neki določeni skupnosti, narodnosti, družinskemu deblu ipd.

Ali naj pri svoji odločitvi uporabim NAGON ali RAZUM, je torej ključno vprašanje. Kako se tega problema lotevate vi?

Veste, pri volitvah pa ne gre samo za Vas. Gre tudi za tiste, ki se potegujejo za določena mesta. In zaradi njih je dobro uporabiti razum. Sicer se lahko zgodi, da priboljšek potuje nekomu, ki si tega resnično ne zasluži. Trpimo pa v vsakem primeru na koncu mi, sirotki. Zato je za našo denarnico dobro, da uporabimo pri glasovanju…..RAZUM.

Ali si zamislite, da bo vaš otrok nekoč kandidiral za določeno mesto. In bo presojevan s SUBJEKTIVNIMI kriteriji, ki pa bodo za reveža predstavljali preveliko oviro za napredovanje. Ker Vi ali on primeroma nista člana določenega foruma. Ali cerkve. Ali kakrkoli.  Kako bi se počutili takrat? Zato je dobro, da počasi začnemo uporabljati OBJEKTIVNE kriterije za “volitve” v vsakršne organe naše preljube skupnosti. Kjer gre za JAVNE stvari. Za skupne stvari. Ker sicer spremembe ne more biti. V naših denarnicah, če nič drugega.

Veste, ko sem zadnjič z mojo najdražjo govoril o temu, kako mi nekaj, kar je rekla, ni bilo všeč, sem naletel na ….. recimo temu gluha ušesa. Potem pa sem razmišljal in se spomnil na eno dobro ukano. In sem začel: “Veš draga, kako bi se pa ti počutila, če bi tvojemu sinu, ena frklica, rekla,” ……in sem povedal enako misel, ki je bila malo prej puščena pred zaprtimi vratmi moje drage ženkice. Še nisem končal misel, že je moja ljubica vztrepetala. Se zdramila. In brez sramu ter kakršnegakoli dvoma, izustila: “To pa jaz nikoli ne bi pustila. Da bi se Ona, torej “tamlada” tako grdo obnašala do mojega sina. ” No, sem rekel: “Ne delaj ničesar svojemu možičku, kar ti ne bi želela, da tvoja “tamlada” dela tvojemu sinu.” In sem zadovoljno odpeketal naprej k svojemu….. počitku vedoč, da sem morebiti pri ženkici sprožil plaz OBJEKTIVNEGA gledanja na najin odnos.

Ali ste bili tudi vi že kdaj deležni SUBJEKTIVNE presoje, ko se je odločalo o vaši karieri, dodatku na plačo ali kaj podobnega? Kako ste se počutili, ko ste vedeli, da morate nekomu lesti v r.., če ste želeli dobiti priboljšek? Ker ste vedeli, da drugo ne bo pomagalo. Zaleglo, kot rečemo. Je pasalo? Ali to želite tudi svojim najbljižjim?

Zato volite, izbirajte in glasujte….. na podlagi OBJEKTIVNIH kriterijev. Kjerkoli. Ker je tako prav. In ker boste s tem tudi sami prispevali k mozaiku boljšega, pravičnejšega sobivanja.

Kaj pa morate storiti, če se kdaj najdete v situaciji, ko glasujete za kakšnega dobrega prijatelja? Ko z dvigom rok lahko “pomagate” nekomu, ki ga zelo dobro poznate? In je lahko zelo prijetna oseba. Ta vaš znanec. Ali znanka. In kandidira za JAVNO funkcijo. Ali delovno mesto v JAVNI upravi. Zavedate pa se, da za mesto, za katerega se poteguje, ni najbolj primeren. Kaj storiti?

V tem primeru uporabite inštitut, ki se imenuje IZLOČITEV. Izločitev pomeni, da se IZ neke skupine odločevalcev LOČITE. Ne sodelujete. Ker ne smete. Navedeni inštitut pomaga, da so izbori ali volitve OBJEKTIVNE, saj subjektivna ali nagonska (brezrazumska) odločitev v pravnem redu države, kjer prebivamo, ni dovoljena. Ker je škodljiva. Je celo preganljiva. Kot je bila včasih v Starniji preganljivo razmišljanje. Da si boste lažje predstavljali.

Če razuma ni, je torej lahko samo nagon. Ko pa je nagon, pa je logično, da utemeljitev ni potrebna. Ali smiselna. Ali lahko utemljite nekaj, kar ste naredili nagonsko? Npr., ko ste se prvič zaljubili v svojo boljšo polovico? Ne gre. Ker tega najverjetneje niste delali razumsko. Ko izgubite glavo, prav gotovo ne gre za pojav visokega razmišljanja ali velikega delovanja razuma. Zato tudi utemljitve (zakaj ste to naredili) ni mogoče podati!

Ker pa so bili Starnjani živali, je logično, da utemeljitve niso poznali, saj so vse delali nagonsko. Sedaj razumete? Zakaj v Starniji argumentov ni bilo? In jih posledično še danes zelo poredko uporabljamo, mi potomci Starnjanov?

Vrnimo se mi v zgodbo. V izbor najučitelja Starnije. V tekmo se je, kot že veste, vključila tudi levinja. Z njo je prišel novi zaplet. Kot v kakšni dobri španski nadaljevanki.

Živali, ki so vozile svoje malčke v šolo, bi najverjetneje, če ne bi mesta že rezervirala levinja, glasovale o tem, kateri je najprimernejši kandidat za vodenje šole, na način, da bi izvedle BOJE MED UČITELJI. Zmagal bi verjetno tisti, ki ima vsaj teoretično največ znanja, kar pa je brez dvoma povezano z velikostjo glave. Kdor pa ima veliko glavo, pa je tudi močan. Verjetno bi priredili petelinje ali kurje boje. Kdor bi zmagal (ali zmagala) v pretepu, ima z veliko verjetnostjo tudi največjo glavo.

No. Ker je popolnoma jasno, da bi v BOJU med kurami, pasavcem in drugimi šibkejšimi živalmi v vsakem primeru zmagala levinja, so se Starnjani odločili modro in razglasili zmago brez boja. In zmagala je levinja, za katero se ve, da je močnejša od drugih živali.

Logično. Organizirana borba vseh kandidatov je v Starniji predstavljalo pošteni izbor za učitelja vseh učiteljev. Najboljši boj pa je tisti, ki se konča brez boja. To velja seveda samo v primeru, ko je že vnaprej jasno, kdo bo zmagal. Veste Starnjani, ali pa danes živali, se bojujejo samo v primeru, ko vedo, da bodo zmagali. Zato je logično, da se je boj za kuro končal, kot se je.

Kasneje, ko so se Starnjani križali z ljudmi, so selekcijo svojih vrstnikov opravili tudi s tehtanjem argumentov, kar naj bi pomenilo, da zmaga samo tisti, ki je resnično najprimernejši za vzgojo in izobraževanje. Določene raziskave potrjujejo tudi tezo, po kateri so potomci Starnjanov velikost glave, kot ključni argument za vodenje šol za male živali, zamenjali z drugimi vrednotami oziroma kriteriji. Vsaj pravijo tako.

Verjamem, da ne razumete vsega, kar je zgoraj napaberkovano. Potem pa vam predlagam naslednji iziv.  Da si boste lažje predstavljali življenje v naši pradomovini, Starniji. Kjer argumentov niso poznali.

Lotite se spodnjega iziva. ………………NAGRADNA “LOGIČNA UGANKA”:

Imate pet kandidatov za “prvega učitelja šole Velike Starnije” v šoli za male živali v Starniji. Poimenujmo jh A, B, C, D, E.   Vsi kandidati imajo določeno znanje, kar danes rečemo, da izpoljujejo formalne pogoje za učenje malih glavic. Lahko tudi rečemo, da imajo vsi dovolj znanja za poučevanje, ni pa še jasno, kdo ga ima več. In bi lahko bil najboljši, torej nekdo, ki bi vodil Šolo za male živali Starnija.

Lastnosti kandidatov:

1. A = premer glave 35 cm, temnolas, tih, stanujoč 40 km iz Starnije
2. B= premer glave 31 cm, svetololasa, prijetnega videza, ubrane besede, stanujoča 8 km iz Starnije
3. C= premer glave 30 cm, temnolasa, lepo urejena in mirnega videza, stanojoča v Starniji
4. D= premer glave 30 cm, sivolas, pokončen samozavesten nastop, stanojoč 4 km iz  Starnije
5. E= premer glave 32 cm, temnolasa, nekoliko neusklajenih barv, stanojoča v Starniji.

Kako bi izbrali najprimernejšega med njimi, če ne smete uporabljati besede ARGUMENT in od vas tega tudi nihče ne zahteva. Da bi komu kaj UTEMELJEVALI. Ne pozabite, da ste “car careva”, kot se domače reče nekomu, ki je dejansko “BOG IN BATINA” na področju izbora kandidata za “Najučitelja Starnije”. 

Naloga:

Sporočite postopek po katerem bi “onkraj” vsakršnega dvoma izbrali najboljšega kandidata za vodenje šole za male živali pri čemer ne smete uporabiti BOJA med kandidati (kot metodo za izbor) in ne smete UTEMELJITI svoje odločitve. Ne pozabite. Nihče Vas ne bo vprašal po utemljitvi, zato lahko uporabite vso domišljijo, kar je premorete. Kdor bo v nagradni igri uporabil ARGUMENTE (zakaj je nekdo boljši od drugega ipd.), bo takoj izločen iz igre. Argumenti niso dovoljeni, saj gre za igro, ki uprizarja starnjanske volitve.

Lahko celo napišete, da bi izbrali nekoga, ki je iz iste vasi, kot prihajate vi. Lahko izberete tudi kandidata, ki ima družinske povezave z občinsko blagajno. Lahko izberete tudi kandidata, ki prihaja iz Marsa. Ali pa izberete kandidata po politični liniji. Ali družinskem deblu. Ali karkoli. Napišite. Dajte domišljiji prosti tek. Vživite se v STARNJANA. Postanite zver. Vsaj zverinica iz Starnije. Za deset minut, ko boste pisali odgovor.

Rešitev problema pošljite na strazar.org@gmail.com. Najbolj izviren odgovor bomo objavili. Brez dvoma bomo dodelili tudi diplomo “NAJZVESTEJŠI STARNJAN LETA 2013“. Točkovanje bo potekalo po starnjansko. Vrstnega reda ne bomo utemeljili.

Namig: Pomagajte si z verjetnostnim računom. Uporabite trik, ki pripelje vedno do istega rezultata. Ali pa se predajte, ker je naloga za vas naporna. Za nekoga ni. To že vemo.

 

Saj res. Kmalu bi pozabil povedati kako ali zakaj so ljudje pričeli uporabljati starnjanski izraz “ODPRTO oziroma JAVNO PISMO“.

To je bilo pa “takole”.

Veste, v Starniji niso bile vse novice javne ali odprte. Ene novice so bile tiste, ki so oznanjale kdaj bo veselica (časopis Starnjan), druge novice, pa so bile namenjene za razmišljanje in so bile preganljive. Danes bi rekli kaznive. Če so te dobili, da si trosil razmišljujoče novice, si že letel. Pa ne po zraku.

Ker pa so se Starnjani razmišljanja izogibali in je to izogibanje že prešlo v navado številnim generacijam Starnjanov, pa se je zgodila mutacija, ki je povzročila, da Starnijani razmišljujočih informacij sploh niso več zaznali.

Ko so ljudje, skozi čas, spregledali, da Starnjani razmišljanja sploh ne zaznajo, so začeli sporočati razmišljujoča pisma kar javno.

In ker živali, torej Starnjani, niso sploh pomislili na razmišljanje, so bila t.i. ODPRTA PISMA dejansko šifrirana sporočila za ljudi, ki so prebivali v Starniji. In odprta, torej razmišljujoča pisma so se prenašala od ust do ust. Od mize do mize. Od prta do prta. Zato tudi danes govorimo, da so določena pisma odPRTA. Logično.

Odprto pismo je torej pomenilo sporočilo vsem ljudem, ki so skrivali v globokih votlinah pred Starnjani in ki so se občasno tudi družili. S pismom so se ljudje pozvali, da se dobijo za mizo, ki je pokrita s prtom. Da se malo pogovorijo in delijo izkušnje. In tako se je začel razvoj. Prevlada človeka nad živalmi. Starnjani. Zvezdami. Odprta, razmišljujoča pisma so povzročila NAPREDEK. Sedaj ste izvedeli še za eno izmed velikih starnjanskih skrivnosti. Darwin torej nima prav. Ko je rekel, da je evolucija tista, ki nas (ljudi) je naredila takšne kot smo. Ne. To so povzročila ODPRTA ali JAVNA PISMA, ki so omogočila, da so se ljudje začeli med sabo pogovarjati. Družiti. In iskati rešitve.

Res pa je, da so v Starniji namesto besede NAPREDEK uporabljali termin NAPREDREK. To pa zato, ker so starnjansko leporečje seveda urejali Starnjani. Beseda napredrek pa je pomenila, da kdor je prvi v VRSTI, ko gredo živali na lov ali sprehod, ima tudi pravico, da izpusti sledilcem kakšno bombico. Ali drek, po domače.  Zato še danes izrek, da je včasih biti dobro prvi pri kakšni stvari. Za vsak slučaj. Iz previdnosti, kot temu danes radi rečemo.

Seveda smo ljudje besedo posodobili in ji spremenili tudi pomen. Danes NAPREDEK pomeni, da moramo vedno hiteti NAPREJ. In da ni važno kakšne posledice napredek pusti v našem okolju. Zato pa vsaj vi, zdaj, ko ste spoznali pravi pomen besede NAPREDEK, včasih popazite tudi na stranske učinke razvoja.

K svoji mizi, kjer želimo razmišljati o bodočih stvareh ali o napredku, pa povabite osebe, ki so ODPRTI za minimalne VREDNOSTE skupnega bivanja. Odprta ali javna pisma so torej namenjena vsem, ki iščejo.  Skupne rešitve.

Torej, JAVI NA ves glas novico o Starnjanih, jo daj na mizo, ki je “OD PRTA“ in ta sporočila ali PISMA predebatiraj z nekom, ki ga to zanima. Postopek večkrat ponovi.

Če ste pa slučajno TISTI, ki tovrstnih pisem ne smete prebirati, ali je to lahko za vas celo preganljivo, Vas že vnaprej odvežem vseh morebitnih grehov. Saj veste. Da boste lažje brali naprej.

Je še zapisal “General po bitki”. 

Starnjanpress

Besedilo v nadaljevanju je, na prvi pogled, morebiti napisano nekoliko zmedeno. Razumeti pa je potrebno okoliščine v katerih je pismo nastalo. Avtor pisma je bil tudi sam arheolog in se je ukvarjal tudi s prigodami iz Starnije. Iz arhivov je mogoče ugotoviti, da gre za avtorja, ki se je poimenoval “General po bitki”. Material oziroma pismo, ki smo ga našli v zaprašenem podstrešju, je že načel zob časa, zato ne zamerite, če smo pri rekonstrukciji pisma morebiti kaj napačno zapisali.

Gre pa brez dvoma za temeljito analizo bitke in vseh odnosov, ki so vladali v Starniji. General po bitki, kot se je podpisal pod pismo, je očitno pisal svojim bližnjim.  Ni pa bilo mogoče ugotoviti, za kakšno povezavo med bralci in avtorjem gre. Brez dvoma pa jih je rotil, da ne delajo napak, kot so jih delali Starnjani.

Ne zamerite za slabe prevode. Upam, da bo mogoče uporabiti vsaj nekaj malega. Saj veste. Mozaik se včasih tudi ne sestavi. Poskusiti je pa potrebno.

 

Neznani general je živel verjetno nekaj stoletij po dogodku, ki so ga Starnjani  poimenovali “bitka za kuro”. Zapisal je naslednje misli: 

Ne vem, kako naj začnem. Včasih gredo besede malo težje iz možganov preko tipk v eter (očitno je avtor že poznal pisalni stroj). Takrat, ko tipkaš (pišeš) o stvareh, ki …….saj veste. To je odvisno od vsakega posameznika, ki ima lahko svoje skrivnosti. In zavore, ki včasih ne pustijo nadaljevanja poti.

Arheologi, ki odkrivajo(mo) stare “resnice”, ki jih slikajo izkopanine, niso osebe, ki bi jih pričakovali z vzkliki in rožicami ob vsakem snidenju. Kako le, ko pa novice iz prazgodovine (npr. Velike Starnije) niso vedno prijetne za nas potomce. Imam občutek, da geni gledajo, vohajo in vidijo. Da izrek “zgodovina se ponavlja” dejansko stoji. Drži. In to zato, ker v nas prebivajo informacije iz zgodovine. Za poenostavitev temu recimo, da so pretekle izkušnje shranjene v genih, ki prebivajo v nas.

Opaziti je, da se ljudje sprašujejo: “Zakaj arhelogi kopajo po preteklosti oziroma po grobovih, ko pa je na njih že lepa trava, ki navzven kaže lepo življenje in bodočnost”?

Ne vprašajo pa se, zakaj so grobovi nastali. Ali je bilo to potrebno? Predvsem pa se ne sprašujejo, kaj bi bilo potrebno storiti, če se danes zgodi enaka situacija, ki je botrovala nastanku grobov. Kaj bi morali storiti, da grobov sploh ne bi bilo, ali da jih ne bo! Zato je zgodovina pomembna. Da se iz nje kaj naučimo. Da ne delamo napak po nepotrebnem.

Dobivam občutek, da se vprašanje “zakaj se to dela” (brska po preteklosti), pojavljajo zgolj zato, da ne bi nekdo le po nekem naključju ne vprašal: “ali je to vse res”?

Ali smo resnično imeli premalo informacij o tem, kako je potekalo življenje, ki v veliki meri vpliva tudi na sedanjost? Ali so nam resnično zatajili vsa dejstva in resnice, ki so potrebne za življenje z obrazom človeka, ki se ga ne bo sramoval njegov otrok? Predvsem pa, ali je mogoče, da tudi danes ne dobivamo relevantnih informacij, ki so potrebne za modre odločitve.

Danes ljudje postavljamo neumna vprašanja. Kot, da bi se naučili, da je tako bolje. To ne delamo zato, ker bi bili neumni. Občutek imam, da se to dogaja zato, ker soočenje s samim seboj predstavlja šport, ki ni zaželen. Ki skeli, kot bolečina, ki jo povzroča zobozdravnik, če ga preredko obiščeš.

Ker ni ugodno srečanje s samim seboj. Ko položiš račune sebi. To je verjetno najtežje. Težje, kot ugotavljati krivde drugih in popravljanje napak za drugimi. In zato neumna vprašanja, ki jih dobimo servirana na mizo vsakodnevno. Kot primeroma. Kakšno bo danes vreme? Bo? Si že potrgal? Kaku kej?

Mogoče sem krivičen, do preprostih, vsakodnevnih vprašanj. Mogoče bi moral reči, ne to, da postavljamo neumna vprašanja, temveč predvsem to, da pogrešam PRAVA vprašanja. Jih je pač premalo. Ali pa jih sploh ni. Kako pa dobiti dobre rešitve, če najprej ne poiščemo pravih vprašanj?

Še najbolj zaskrbljujoče pa je, da vprašanj ne postavljajo tisti, ki odločajo o naši usodi. Ki bi morali iskati najboljše rešitve. Posredujejo nam samo odgovore, ki slonijo na odločitvah brez analize. In argumentov. Ker pravih vprašanj sploh ni bilo. Logično. Potem tudi dobrih odgovorov ni za pričakovati.

Vsa navedena vprašanja zapolnjujejo prazen prostor odnosov samo zato, da se ne postavljajo prava vprašanja. Ki dejansko vplivajo na naš vsakdanjik. Na naš odnos s sogovornikom.

Ali ste že opazili, kako človek, ki ima slabo vest in mu postavite neprijetno vprašanje spreminja barvo, mimiko obraza in ton glasu? Ko je človek pod pritiskom, še bolj, kot sicer, igra. In pleše. Nasmeh je “zaigran”. Ton glasu pa višji, kot sicer.

Toda tako ne reagirajo vsi. Tisti, ki niso umazali obraza, ki nimajo slabe vesti, tega ne počno. Nemalokrat se  žal premnogi sramuje tudi revščine. Kar pa ni prav. Predvsem to velja za najmlajše. Ki pa res ne smejo biti krivi za stanje, ki je izven njihovega dosega.

Sramu pa ne poznajo tudi tisti, ki vesti sploh nimajo. Ali obraza. Da, ti so največji zmagovalci današnjega časa. Poimenujmo jih s pravim strokovnim imenom, psihopati. Ti pa ravnajo drugače. Zenica v njihovih očeh ne trzne niti takrat, ko bi čuteči človek že jokal. O analizi vpliva velikosti možganov, zadolženih za čutna polja, je veliko že napisanega. Kjer je mogoče ugotoviti, da se ljudje med sabo resnično razlikujemo tudi zaradi dejanskih fizioloških razlik naših možganov.

Obstajata torej najmanj dve vrsti ljudi. Tisti, ki čutijo bližnjega hitreje in tisti, ki tega čustva ne premorejo. In niso sami krivi.

Obstaja pa en problem. Ljudje, ki ne čutijo bližnjega, tega ne vedo in podzavestno opravijo manipulacije z ljudmi, ki naivno verjamejo nekomu, ki govori jasno in odločno. To, torej odločno podajanje, pa radi poslušamo vsi. In če se ne poglobimo v odnos, lahko pride do nečesa, kar si nismo niti v sanjah predstavljali. Da se nam dogaja.

Kako prepoznati vzorce opisanega obnašanja? Da bi vedeli, kako s kakšnim človekom spregovoriti? Na daljši rok? Malo za hec? Ali pa na način, da se pogovor čim preje konča.

In kako to dejstev, torej razlika v fizioloških razlikah med ljudmi, ki v veliki meri pogojujejo naše obnašanje, vpliva na naš vsakdanjik?

Ste se kdaj to spraševali? Ko se družite z družinskimi prijatelji? S sodelavci? Partnerjem? Ali pa politikom?

Ali ste že kdaj dobili občutek, da ne dobite odgovorov na vprašanja (od svojih sogovornikov), čeprav ste nekomu jasno in glasno povedali vse, kar mu gre? Ko ste že prvič, ko ste mu povedali, kaj je problem, mislili, da se bo izboljšal. Da bo razumel. Kako ne razume, saj je popolnoma jasno, kaj je narobe. Za vas seveda.

In ko ste nekomu nekaj povedali, kar mu gre…… se ni spremenilo nič. Vse poteka po ustaljenih tirnicah naprej. Enako. Še več. Sogovornik ni niti malo spremenil svoje obnašanje, čeprav se Vam zdi, da je tisto kar govorite zagotovo najboljše za vse.

Da boste bolje razumeli. Podobno, kot je zgoraj opisano, se po nekaterih najnovejših ugotovitveh počuti veliko naših soprog. Ki se trudijo spremeniti Njega. Ki ga ljubi neizmerno. On pa, kot nekakšen trot ničesar ne razume. No, natanko o takšni situaciji sem pisal. Toda pazite. Odnos s partnerico in drugimi bljižnjimi ne smemo metati v isti koš. Morebiti primerjava ni najboljša. Lahko pa z njo najhitreje prikažemo dileme, ki se nam porajajo vedno, ko razmišljamo o odnosih v širši skupnosti.

Ali se vam je že zgodilo, da ste ob komunikaciji s sogovornikom dobili občutek, da z njim ne delita istega planeta? Očitno živi drugje, kot vi, čeprav se vsakdanje srečujeta? Ali pa ne deli istih vrednot, kot vi. In mu nekaj, kar je za vas sveto ne pomeni prav nič.

No, potem se počutite enako kot jaz ta trenutek. Ko to pišem in razmišljam o odnosih med ljudmi v širši skupnosti. Ki so trajali. In pride izkušnja, ki spremeni vse. Kako je to mogoče? Ali sopotnika nisem poznal, ali sem živel v zablodi ali pa življenje, ki ni statično, prinese nove izkušnje, ki razgalijo….odnos.

Bojim se, da gre za slednje. Očitno življenje potrebuje preizkušnje.

In vse to so se spraševali tudi naši dedki in babice. Enako je bilo. Živeli so v slogi oziroma v nekem ravnovesju družbene moči, pa pride nekaj, kar vse podre. In ljudje nastopijo eden proti drugemu. Kako je to mogoče? Zakaj se to zgodi? In zgodovina se dejansko ponavlja. Mogoče v drugačni obliki, pa vendar. Se.

Pa pride novo stanje. Dvoličnost, sprenevedanje, obiranje, igranje, plesanje…… “madona”, ali se ne da resetirati vse odnose, ki določajo moje življenje ? In to takoj!

Pri mami bi malo počakal. Mislim na resetiranje odnosa z njo. Ker ne vem, kako bi bilo potem z mojim prehranjevanjem.

Pri ženici bi pa …….. že nekoliko kolebal. In to samo zato, ker noče prebrati dobre knjige, ki sem jo pred kratkim dobil v roke. Noče. To me pa tako razjezi. Ker ne želi nekaj, kar sem prepričan, da je pomembno. Zame. Za naju. Zakaj ona to počne? Ali zgolj zato……, ali pa zato, ker sem po njenem včeraj nekaj narobe naredil. Kdo bi vedel. Vem pa, da če bi prebrala knjigo, do problema sploh ne bi prišlo. Mislim tistega problema od včeraj. Res pa je tudi, da bi sodeč po navodilih iz knjige, moral tudi sam nekaj drugače narediti. Pustimo to, saj ona tega še ne ve. Ker ni prebrala knjige.

Gre za knjigo z nazivom “Spoštovanje in ljubezen”. Iz nje je mogoče razbrati, da se je prvi s kompleksnostjo odnosov med moškim in žensko začel ukvarjati že ……. Bog. Res, vsa modrost je napisana že v Svetem pismu. A kaj, ko je pa tudi navedena literatura napisana tako, da je ni mogoče pravilno uporabiti, brez da bi potrebovali dobrega prevajalca. V jezik, ki ga razumemo, čeprav je besedilo napisano v maternem jeziku.

Da draga moja, tudi ti bi lahko prebrala nekaj, kar meni pomeni precej. Videla bi, da je potrebno spoštovati svojega možička brezpogojno. Če želiš, da odnos cveti in buhti. In da to pomeni tudi to, da je včasih potrebno verjeti v spremembe in…čakati. Verjeti. Brez tega ne gre. Sedaj tudi razumem druge ženice, ki stojijo za svojimi dragimi, tudi če ga včasih pobiksajo. In tako je prav. Ker je tako že Bog zapovedal! Očitno so vse že prebrale “knjigo vseh resnic”, samo še ti nisi, moja najdražja.

Če je Bog tako povedal, potem res ne vem, kdo sem jaz, da mu ne bi verjel. Rekel je namreč, da modrejši (v zakonu med ženo in možem) popusti. Ker pa vem, da si, draga moja, modrejša od mene že zato, ker nimaš časa modrovati tja v tri dni že zaradi vseh aktivnosti, ki nama jih je naplavilo življenje, potem verjemi, da si v najinem odnosu ti tista, ki……je pač bolj modra. Ker modrine nisi še potrošila. In jo imaš več.

Še to. Če bi prebrala knjigo, bi spregledala, da moški brezpogojno ljubi svojo ženo že od dne, ko je to prisegel pri matičarju. Ali župniku. In to velja do preklica. Takšni pač smo. In ne znamo večkrat povedati tistega, kar tvoja ušesa rade slišijo.

Bom končal. Preberite jo. Navedeno knjigo. Tudi ti, draga ženička moja najdražja. Ne bom povedal kako je nastal starnjanski izraz “ti si meni najdražja”, saj vem, da to že veste.

Pri drugih sopotnikih mojega življenja pa sploh ne bi kolebal. Takoj bi sprožil gumb, s katerim bi “resetiral” zgodovino odnosov. Takoj. Niti sekunde ne bi čakal.

Potem bi pa začel graditi na novih temeljih. Utemeljil bi sleherni odnos. Veste, starnjanska beseda ARGUMENT ima lepo sopomenko tudi v slovenskem jeziku. Reče se ji UTEMELJITEV.

Da, ta beseda je ključna tudi za rešitev zapleta iz Basni o Starnjanih. Govorim o bitki, ki se imenuje “boj za kuro”.

Utemeljiti je torej potrebno vse, kar počnemo. Ker sicer lebdimo oziroma nas odpihne vetrič življenja iz razloga, ker nimamo sidra, ki bi predstavljal temelj za bivanje. Ker nimamo podlage. Utemeljiti je potrebno torej odnose. Ničesar ni dovoljeno storiti (tudi v imenu Boga ne!), kar ni zraslo iz temeljev, ki so postavljeni v nekem odnosu, ki pa vedno zraste iz nekega prijetnega idealnega stanja. Nekaj kar je pravično. Kar je lepo. Slednje, torej nekaj za kar se je vredno boriti, lahko imenujemo tudi VREDNOTE.

In kako bi začel utemeljevati novo-stare odnose?

Začel bi “takule” (Pismo v tem delu je nekoliko nečitljivo. Z veliko verjetnostjo pa lahko potrdimo, da je avtor uporabljal sleng in gre za besedo “tako”). Povedal bi sogovorniku, ki ga življenje večkrat pripelje mimo mojega polja zaznavanj, naslednje stavke:

1. Najprej se midva nekaj zmeniva. Utemeljiva najin odnos. Določiva skupaj najine vrednote. Povej nekaj, kar naju bo vezalo. Imenujva to najine VREDNOTE!

2. Lahko, da bo najin odnos trajal do smrti ali pa malo manj. Če želiva, da bo traja vsaj en dan, potem se zmeniva, kako bova reševala “nesporazume”, ki jih naplavi življenje.

3. Predlagam, da uporabljava za razreševanje nesporazumov metodo, ki si ji reče “ARGUMENTE NA MIZO”.

4. Sledilo bo tehtanje argumentov.

5. Na koncu pa bova naredila sklep o ravnanju, ki velja do preklica. Kdor bo kršil dogovor, bo popravil napako. Brez odlašanja.

Še nekaj manjka. Razsodnik. Torej nekdo, ki bo presodil kdo od dveh modrijanov iz prejšnjega odstavka ima prav, ko bosta naletela na prvo težavo njunega življenja. Vidite, tu pa naletimo na največji problem.

Bog je zapovedal, da mora modrejši v zakonski zvezi popustiti. In oba morata verovati. Verjeti v to, da bo sopotnik sprevidel. Ampak Bog je opisoval samo odnos mož-žena. Zakaj ni posvetil nekaj viška časa tudi za odnose, ki se rišejo med prebivalci neke zaključene skupnosti. Recimo ji Starnija.

Mnogo modrecev je razbijalo glave, kako rešiti opisani problem. Izumili so celo demokracijo, ki naj bi teoretično izluščila najboljše posameznike, ki bi prevzeli odgovornost voditi skupnost. Izumili so tudi referendume, ki naj bi pomagali iskati najboljše rešitve. Pa jim je uspelo? Poiskati model urejanja odnosov znotraj skupnosti? Kaj menite?

Res je, da imajo nekateri narodi posebne šole, kjer vzgajajo osebe, ki bodo odgovorno vodile narod v prihodnosti. Tam jih učijo veliko stvari, ki so pomembne za prevzem odgovornosti (ne oblasti, kot zmotno Starnjani imenujejo vodenje skupnosti), povezano s sprejemanjem odločitev.

In kako naj torej jaz UTEMELJIM odnos z drugimi osebami v skupnosti, če vidimo, da zadeva ni tako preprosta, kot se zdi …..na prvo žogo?

Veste, jaz sem se intimno že ODLOČIL, kako bom postopal v prihodnosti.

Vi pa storite enako. Samo odločiti se morate. Beseda OD LOČITI pa pove, da se morate ločiti od nečesa. Od prejšnjega stanja. Pa bo šlo. Ali sedaj razumete, zakaj prepuščamo odločitve drugim? Kar se je izkazalo za napako? Ker pomeni odločitev, ki bi jo sprejeli, LOČITEV od nečesa starega. Kar pa ni ugodno.

Zato ločitve ne maramo. In tako odločitve ni. Ker ne vem, kaj bo potem. Pa čeprav to staro, še tako zelo smrdi. Ne gremo stran. Ker je tudi staro in zavrženo bolje, kot nekaj kar ne poznamo.

Kakor koli. Najdite svoj model urejanja odnosov, ki leži Vam. In ne drugim. Dobro pa bi bilo, da to sopotniku tudi poveste, da bo vedel. Sedaj bo lažje, ko vemo kaj pomenita besedi UTEMELJITEV in ODLOČITEV.

Nič, povedal vam bom, kako se bom zgoraj opisane dileme lotil sam. 

Delal bom po korakih iz tega pisma (točke od 1 do 5). Za sodnika pa bom sogovorniku predlagal…… VEST. Izbrala bova torej vsak po enega sodnika. Vsak svojo vest. Ki pa je najpravičnejši sodnik. Je temeljit. Nima sodnih zaostankov. Vedno pride. Nič mu ne moreš zatajiti. Ali nečesa pred njim skriti. Tudi odvetnikov ne prizna.  Nihče nima zveze pri njemu, da bi ti pomagal. Ne gre. Vsaj zaenkrat tega še niso pogruntali. Zato vest.

Kaj če pa nekdo nima vesti, ker mu del možganov za čustvovanje ne deluje? In kako to ugotoviti? V tem primeru bo potrebna pa ………. prekinitev dogovora zaradi kršitve pogodbe!

Če bi Starnjani uporabili besedo ARGUMENT oziroma bi svoje ravnanje utemeljili, prav gotovo “bitke za kuro” ne bi bilo. Saj bi sprejeli pravilno odločitev. Za vse. Ne samo za zvezde.

Je še zapisal “General po bitki”. 

Starnjanpress

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Slika je simbolična. Je pa razvidno, da so se danes tudi Pavijani posodobili in ne uporabljajo več krede za risanje znakov, ko se lotijo COST BENEFIT ANALIZE.

Z veseljem Vam sporočam, da smo odkrili nove izkopanine, ki v veliki meri pojasnjujejo življenje v pradomovini, naši Veliki Starniji. Veste sestavljanje koščkov ni enostavno. Ker material trohni, se razgrajuje, puhti. Ti moraš pa vedeti vse, kako so nekoč živeli praljudje, kje so spali, kako so reševali svoje probleme itd. Na razpolago (za raziskovanje preteklosti) imaš pa samo nekaj ostankov iz prahu, ki je ostal od neke kosti. Ali kamna. Ni lahko. Pa veliko časa vzame.

Veste v Starniji (to potrjujejo najnovejša sondiranja zemlje) je bilo zelo pomembno vprašanje tudi: “kako lahko nekdo zapravlja čas za druge stvari, kot za pašo in/ali spanje”. To neobičajno ravnanje posameznika je bilo tudi preganjljivo. Zato se ne čudite, če vas kdo pobara, da zapravljate čas z neumnimi vprašanji ali z delom, ki ni običajno za populacijo, kjer prebivate? To je brez dvoma ostanek obnašanja, ki je povezan s skrivnostnim starnjanskim genom, ki prebiva v vašem sogovorniku.

Najnovejše najdbe, torej okruški kamenin, nam povedo, da je veliko vlogo v “boju za kuro” odigral tudi PAVIJAN. Potrpite malo, saj Vam kmalu povem, kaj je storil. Še prej pa moramo našega junaka nekoliko opisati.

Kot veste Pavijani živjijo relativno samostojno življenje. Včasih se skrijejo na drevo, včasih pa pohajkujejo po širnih travnikih ali stepah. Znajo tudi plavati. In to radi počno. So torej sposobni preživeti tudi v najhujših življenskih razmerah. So ponosni. Odločni. Veliko komunicirajo s svojim tropom in to izvajajo temeljito. Podobno temeljito čistijo tudi zajedalce, ki se radi zadržujejo v njihovih kožuhih. Da si boste lažje predstavljali komunikacijske sposobnosti našega junaka. Zakaj imajo rdečo zadnjico še ni odkrito, obljubim pa, da to sporočim takoj, ko arheologi odkrijejo tudi to zanimivost.

Kako je “uletel” PAVIJAN v zgodbo “boj za kuro”?

Bojim se, da Pavijan tudi sam tega takrat, ko se je znašel sredi velikega ognja, ni dobro zaznal. Torej takrat, ko se je odvijal “boj za kuro”. Pavijan, ki je dejansko odigral eno izmed ključnih vlog v boju za kuro, in se tega niti zavedal ni, je bil torej neke vrste kolateralna škoda, kot danes rečemu nečemu, kar “nasanka”, a ni vpleten v spor med dvema stranema.

Resnična zgodba je bila naslednja. Pavijan se je sprehajal ob modro-zeleni reki skupaj s svojim vdanim prijateljem PSOM. Najnovejše raziskave potrjujejo, da verjetno od takrat  še vedno traja veliko prijateljstvo med psi in ljudmi. Ne smete pozabiti, da so se Starnjani namreč križali z ljudmi.

Pravo prijateljstvo pa ostane. Tudi če oseba zamenja zunanjo podobo. Se npr. lepše obleče. Pes te je vesel ne glede na to, ali imaš novo frizuro, ali si slabe ali dobre volje. Nekateri pravijo, da je prijateljstvo med psom in človekom tudi edino iskreno in trajno prijateljstvo. Saj res. Dolžan sem pojasnilo kako je nastala beseda PRIJATELJ, saj lahko tudi to besedo potomci Starnije narobe razumemo.

V Starniji so pod pojmom prjatelj razumeli nekaj kar PRIJA in to velja zaTE in da to tudi pomeni pravo tovariško LJubezen (LJ je okrajšava za ljubezen). Beseda PRIJATELJ je torej skovanka med besedami PRIJA+TE+LJ. Če tvojemu so-tovarišu prija, ko je s teboj, gre tako za prijateljstvo. Torej je pomenbno, da paziš na svoja ravnanja, ki bi lahko prizadela osebo, za katero šteješ, da je tvoj prijatelj. Z drugimi besedami gre za prijateljstvo vedno, ko si sposoben upoštevati čustva tudi bitja, ki je v tvoji bljižini.

Seveda prijateljev je bilo tudi v Starniji zelo malo. To si lahko predstavljamo. Kako bo prijatelj nekdo, ki mora biti upognjen, saj v svojih mislih benti na svojega gospodarja? Ali pa kako je lahko prijatelj nekdo, ki mu narava ne dovoljuje EMPATIJE do bližnjega, ko pa narava zahteva boj za preživetje? Torej v Starniji je bilo prijateljstvo bolj izjema kot pravilo.

Prijateljstvo torej pomeni, da nekdo dela tako, da drugemu prija. Da drugi osebi ob tebi ni nerodno. Da se drugi počutil dobro, saj ve, da bo prijatelj priskočil na pomoč, ko jo potrebuje. Ko prijatelj že vidi ramo za naslonjalo in si tudi predstavlja ne, da ti druga oseba  ne bi posodila svoj košček kosti, kjer so pripete okončine, ki jim rečemo roke.

Kot izhaja iz dokumentarnega gradiva je torej beseda prijatelj v Starnji pomenila enako, kot to pomeni danes.

Zakaj pa še vedno pojem različno razumemo prebivalci današnje Starnije? To še ni odkrito, mogoče pa je potrebno razlog iskati v temu, da so pojem v Starniji uporabljali izredno redko. Če pa nekaj, torej besedo PRIJATELJ, ne uporabljaš veliko in se temu razmerju ne posvetiš, potem pa je jasno, da je čista izguba časa ukvarjanje s pravim pomenom navedene besede.

No, Pavijan, kot je bilo že povedano, je opravil nekega sončnega dne sprehod skupaj s svojim prijateljem, psom. Kar naenkrat pa mu šine nekaj v glavo. Pomislil je, da bi konstruktivno prispeval k umiritvi strasti med “borci za kuro” in učitelji v šoli za male živali.

Že  ko se je odločil pohiteti v boj za pravico, pa mu na glavo pade sadež, podoben hruški. Bojim se, da gre za isti sadež, zaradi katerega so uboge kače izgubile noge. Ni si mogel kaj, da ne bi splezal na drevo in použil čudežni sadež. Tudi tukaj je fermentacija opravila svoje in Pavijan je pridobil še dodatno moč (poglejte si video posnetek v II. delu basni – Pavijan je na sliki). Še bolj se je videl kot rešitelja stvari. Še večji je postal. Bolj pogumen in odločen. Ni ga bilo mogoče več ustaviti. Stanje je bilo že tako zaskrbljujoče, da je videl že privide. Kaj je PRIVID? To je nekaj, kar je blizu vida (je pa PRI VIDU) a ni mogoče z gotovostjo trditi, da je to res. Torej gre za nekaj, kar se ustvari v glavi in oči tega niso videle. Privid pa je Pavijanu dejansko nekaj povedal. Rekel mu je namreč: “Izbranec Pavijan pojdi v šolo za male živali in sporoči, da bo levinja poskrbela za vse učitelje in učiteljice. Da je že vse dogovorjeno. Pomiri duhove”.

Ubogi Pavijan je ukaz takoj želel izpolniti. Če ti nekdo nekaj prišepne in je takoj jasno, da je nekdo, ki ga ne vidiš z očmi, a ti govori, brez dvoma najmodrejši na svetu, potem to seveda tudi storiš. In to iskreno. In takoj.

V svoji predramljenosti je Pavijan pozabil na svojega prijatelja in odvihral je direktno v boj. Od takrat naprej velja, da je pes večji prijatelj človeku, kot je človek psu. Sicer se ne bi dogajalo, da kakšen sprehajalec pozabi svojega prijatelja privezanega ob kakšnem štoru, ko lastnik živali obišče knjižnico (po starnjansko votlina, kjer teče mala voda) ali tiskarno (po starnjansko votlina, kjer včasih teče tudi hudournik).

Pavijan je torej odjadral v šolo za male živali, kjer je starše malih živali prepričeval, kaj je za konec boja nujno potrebno. Uboge živali seveda niso vedele ničesar o razlogih za boj in tudi ne o ciljih boja. Zato je Pavijan vzel v roke kamen, ki pušča sledi (danes bi temu predmetu rekli kreda) in na debelo drevo je začel risati črte in druge znake, ki bi podkrepile njegovo pričevanje srečanja z duhom. Na drevesu, kjer raste sadje, ki hitro fermentira.

Od tistega časa naprej metodi iskanja najboljših rešitev po angleško rečemo “COST BENEFIT ANALIZA”. Takrat risanju po deblu seveda niso rekli tako. Je pa mogoče razbrati, da je risanje po deblu naredilo veliki vtis na starše malih živali. Še posebej jih je prepričala zgodba, ki jo je zelo podoživeto povedal Pavijan. Kdo mu ne bi verjel? Ko je pa skakal po deblu, risal črtice, kroge, ravne in poševne črte. Ko je bilo potrebno podčrati kakšen stavek, ki ga je izustil, je pričel ponovno govoriti o srečanju s PRIVIDOM. In starši mallih živali so odprtih ust poslušali in na koncu sprejeli predloge našega junaka. Prepričal jih je, da je mlada levinja najboljša izbira zato, ker je pod njenim imenom bilo narisanih največ znakov. Ki jih je risal na deblo. To je pomenilo, da ima levinja največ možnosti za dobro vodenje šole. Vse je razvidno že iz debla. To je to. Ne smete pozabiti, da besede argument Starnjani niso poznali, zato je za razumeti, da je bilo važno zgolj pod njenim imenom nekaj narisati in odločitev je jasna. Tisti, pod katerim imenom je narisanih največ znakov, je zmagovalec. In starši malih živali so sprejeli odločitev.

Da, takšna je bila zgodna o Velikem Pavijanu, ki je želel rešiti spor v Starniji. In to iskreno. Rešiti spor, mislim.

Seveda mu spora ni uspelo do konca rešiti. Saj se je izkazalo, da PRIVID ni podal resničnih podatkov. Da se je malo zmotil in zavedel tudi Pavijana. In da živali, ki so poučevale male živali, niso sprejele razlage gorečega Pavijana.

Mogoče bi to storile, če bi ga slišale. Kdo ve, kako bi se razpletla zgodba. Mogoče bi usodno vplivala tudi na naš današnji vsakdanjik. Veste, včasih male stvari vplivajo na usodo celotnega planeta. Saj veste tisto zgodbo o mahanju s krili malega metuljčka.

Je pa zgodba o Pavijanu poučna, saj nam pove, da tudi med potomci Starnjanov s precejšnjo verjetnostjo živijo prebivalci, ki trosijo pribljižke resnic, ki pa so včasih ključne za sprejemanje naših odločitev.

In kako moramo ravnati mi? Danes?

Saj veste odgovor. Vsak po svoje. Eni po starnjansko drugi po slovensko! Sedaj bo lažje. Ko vemo kaj je problem.

S prividi se pa ne igrat. Saj veste. Če nekaj ne vidiš…….

Še to. Zakaj je bil Pavijan kolateralna škoda? Vas zanima?

Kolateralna škoda je postal zato, ker so Starnjani podelili priboljške zaradi največjega dosežka v boju za kuro drugi živali in ne Pavijanu, ki je odigral ključno vlogo. Da nekdo ni nagrajen za svoje dejanje, čeprav bi si to zaslužil, pa že poznamo. Kaj ne? Ste razumeli? V Starniji so velikim junakom dodelili nagrado v obliki priboljška. In velika škoda seveda je, če nekdo ne opazi resničnega junaka boja. Ki bo nagrajen. Kako je nastala beseda KOLTERARALNA pa ne znam pojasniti. V kasnejši zgodovini lahko zasledimo, da se je prijel tudi izraz OBSTRANSKA. Škoda na primer.

Jasno. Priboljški vedno pripadajo pravim-našim zvezdam, ti pa ostaneš ob strani in gledaš, kako se mastijo. In Pavijan je moral še naprej sam skrbeti za svoj lačni trebušček, saj očitno ni sodil v ožji krog izbrancev za priboljške.

Pavijani se še danes potepajo po stepah in ponosno pripovedujejo zgodbo o tem, kako je njihovega prednika nekoč srečal PRIVID. In to pripovedujejo z veliko vnemo. Da ne bo pomote.